Razplet, ki bi ga že ob začetku kampanje (seveda v primeru, da se ne bi odprla kakšna nepričakovana velika zgodba) kljub precej izkrivljeni podobi, ki so jo prinašale javnomnenjske raziskave, lahko napovedovali s precej gotovosti.

Lojze Peterle ima namreč v javnosti precej omejeno podporo: ima sicer ne ravno majhen krog zvestih volilcev, ki pa so vezani predvsem na osebo Lojzeta Peterleta. Zunaj tega kroga le težko poseže. Tako Lojzeta Peterleta ne podpira že (predvsem Bajukov) del volilcev NSi , še šibkejšo podporo ima med volilci SLS in SDS. In dejstvo je, da se vodilni predstavniki desnice kaj dosti za zagotovitev širše podpore niti niso trudili. Nasprotno: Janez Janša je celo z redkimi nastopi, ki naj bi izzveneli v korist Peterleta (tako v izjavah o Peterletovih osamosvojitvenih zaslugah, ki se jim od predsedniških kandidatov približa le še osamosvojitelj Zmago Jelinčič, kot v izjavah o centrih iz ozadja), pa tudi s potezami, ki jih je naredil kot predsednik vlade, le še prispeval k Peterletovemu porazu. Ali točneje: prispeval je k veliki mobilizaciji drugega političnega pola. Kot je k tej mobilizaciji z negativno kampanjo in s prevzemanjem jelinčičevske govorice v zadnjih dneh še dodatno prispeval Lojze Peterle sam.

Edina pomembnejša naloga, ki jo je v tej predsedniški tekmi imela levica, je bila torej zagotoviti dostojnega protikandidata. In to sta tako Mitja Gaspari kot Danilo Türk bila. Danilo Türk predstavlja v slovenskem političnem prostoru relativno nov obraz, pozitivne točke so mu prinesle bogate izkušnje na za mnoge volilce mamljivem diplomatskem parketu, poleg tega je (če izvzamemo njegovo nespretno branjenje pred očitki o svoji vlogi v osamosvojitvenem času) dokaj dober retorik. Prepoznavnih stališč do mnogih tudi odločilnih vprašanj sicer ni imel. Še več - izražanje njegovih pogledov je najpogosteje izzvenelo kot izmikanje oziroma prilagajanje pričakovanjem najširšega kroga potencialnih volilcev, nekatere (takšne in drugačne) odtenke pa je to izražanje dobilo na konkretnih soočenjih pred specifičnim občinstvom (na primer na Zboru za republiko oziroma na Forumu 21). Zato bi težko rekli, da je Türk tako visok odstotek volilcev prepričal s svojimi pogledi, prav tako bi težko rekli, da uživa tako široko podporo levice. Včerajšnji rezultat je bolj kot odraz podpore Türku odraz nepodpore Peterletu - pa tudi odraz nepodpore aktualni vladi. Türk je zmagal predvsem kot Antipeterle.

Čeprav ni mogoče z gotovostjo zaključiti, da je včerajšnji rezultat že napoved izida parlamentarnih volitev čez leto dni in da se na obzorju že kaže zmaga levice - parlamentarnih in predsedniških volitev namreč ni mogoče enostavno primerjati, poleg tega je Peterletu umanjkal marsikateri glas na desnici - nekakšen kazalec aktualnih razmer vsekakor je. Kazalec, da mnogi z delom aktualne oblasti niso zadovoljni in da je to lahko velik mobilizacijski dejavnik tudi za tiste, ki sicer ne veljajo za vernike nasprotne strani. In čeprav Janša zaradi samega poraza Lojzeta Peterleta gotovo ni razočaran, se bo nad tem dejstvom nedvomno zamislil. Kampanja za parlamentarne volitve se torej začenja.