Tako sem si za svoje potrebe nabavil Bertelsmannov univerzalni leksikon (CD). Delo z njim je lahko, hitro in bilo mi je v veliko zadovoljstvo. Nekateri mu dajejo prednost celo pred slovitim Brockhausom. Če primerjam bogat opis vzreje lipicancev v Bertelsmannovem leksikonu s tistimi skromnimi vrsticami, ki jim jih je naklonila Brockhausova enciklopedija, bi jim pritrdil. (Našim založbam pa verjetno še ni prišlo na misel, da bi desettisočem, predvsem mladim, učečim se, ponudili obsežno znanje za nekaj evrov na CD-jih. Tako pa iz leta v leto ponujajo drage publikacije, dostopne le nekaj sto ljudem, zmožnim nakupa.)

Zdaj uporabljam leksikon vsak dan in dan je zame skoraj izgubljen, če vsaj malo ne pobrskam po njem. Res sem užival pri delu, vse dokler nisem ob geslu "Lipizzaner" doživel pravi šok. Takole je zapisano tam: "... Toda lipicance danes vzrejajo na precej večjem območju. Ta obsega vse pokrajine nekdanje Avstro-Ogrske. Kobilarne lipicancev so tako v Avstriji kot tudi na Madžarskem, v Romuniji, Hrvaški in nekdanji Češkoslovaški." Niti besedice o matični kobilarni v slovenski Lipici. In dalje na isti strani: "Pasma teh konj je nastala leta 1580 v kraškem pogorju v bližini Trsta v sedanji državi Hrvaška, ki je takrat pripadala Avstriji…"

Vsa stvar je še toliko hujša, ker to ni osamljen primer. Leksikon namreč navaja tudi bibliografijo, od koder so povzeli te podatke, in sicer založbo iz Münchna, drugo iz Augsburga in tretjo iz Aachna, ki so izdale dela s to tematiko. Torej je Nemčija prepredena z zares "verodostojnimi" podatki.

Zanimalo me je, koliko je tega napisanega v naših leksikonih. V leksikonu Cankarjeve založbe 2000 je Lipici posvečenega manj prostora kot politikom, na primer Dolancu, Popitu, Peterletu… Ogledal sem si še, kaj pravi o Lipici enciklopedija nekdanje skupne države, torej Jugoslovenski leksikografski zavod (Zagreb, 1969). Tu o lipicancih ni niti besede, je pa geslo Lipica, kjer je med štirimi vrsticami v koloni omenjena kobilarna in opomba (›Konji). Pod tem geslom ni v enciklopediji ničesar. Je pa na isti strani, kjer sem pričakoval lipicance, kar nekaj besed več kot Lipici, posvečenih priležnici saškega volilnega kneza. Torej niso bila le skupna jezikovna jedra tista, ki naj bi nas "pregodljala" v skupnem kotlu. Prihodnje generacije naj bi bile vzgajane v nekakšni balkanski čredni miselnosti, brez vednosti o svojih koreninah in delu prednikov.

Tu vidim nemalo dela prav za našega zunanjega ministra, ki bi mu bil lahko, poleg drugih seveda, v izdatno pomoč naš evropski poslanec, znani ljubitelj kraških konjev. Ne velike svetovne teme, tu, za nas se je treba angažirati. Tu pokažita svoje delo in znanje, da ne bomo izpadli kot telebani! Hic Rhodos, hic salta!