Nikolićeva izvolitev je namreč dodatno razcepila demokratični blok, ki ga sestavljajo Tadićeva Demokratska stranka (druga na volitvah), Koštuničeva Demokratska stranka Srbije (tretja na volitvah) in Dinkićev G17 plus. Trimesečni prepir glede znotrajkoalicijske delitve ministrskih sedežev in izbire premiera je s Koštuničevo podporo Nikoliću dobil zgolj pričakovano nadaljevanje. Koštunica kratko malo ne more iz svoje kože vztrajnega plesalca na tanki črti med demokratizirano in evropeizirano Srbijo na eni strani ter nacionaldesničarskim populizmom na drugi, ki ga pod taktirko haaškega zapornika Šešlja vztrajno in uspešno prodajajo radikalci.

Ta izvolitev, naj je še tako odmevna med tistimi, ki nikakor ne dojamejo srbske realnosti, ima v resnici precej manjšo težo, kot ji jo nekateri pripisujejo. Ta parlament z Nikolićem na čelu je obsojen na zelo kratko vegetiranje. Potrdil je stanje političnega duha ter razmerje političnih sil in nič več. Če do ponedeljka koalicija ne doseže soglasja o sestavi vlade, pade parlament in Srbe čakajo nove volitve. Čudeži so sicer mogoči, a vanje, čeprav se mnogi Srbi razglašajo za čudežno ljudstvo, le malokdo še verjame. Ne samo zato, ker je malo verjetno, da po treh mesecih prepira okoli vodenja notranjega ministrstva in tajnih služb DS in DSS lahko dosežeta sporazum. Ne samo zato, ker sta stranki s svojim zavlačevanjem in taktiziranjem dokazali, da ju malo briga, da sta s svojim barantanjem docela blokirali srbsko politiko in gospodarstvo. Ampak zato, ker se za tem sporom skriva razhajanje o dveh veliko bolj usodnih vprašanjih: koliko "evropska" naj bo bodoča Srbija in kakšno ceno je za ta preskok pripravljena plačati? Za DSS je vsaka cena previsoka, ker je Srbija po njenem že zdaj "žrtev" mednarodne zarote. Tadić bi plačal več, a se boji, da mu tega volilci ne bodo odpustili in bi zapravil dober januarski volilni izplen.

V podtonu vse te parodije okoli sestave vlade in izvolitve predsednika skupščine, ki so jo mnogi napovedali že uro po razglasitvi izida januarskih volitev, pa tiči zgodba o kosovski samostojnosti. Dokler Srbija nima vlade in parlamenta, mednarodna skupnost, ki na Srbijo pritiska z Ahtisaarijevim predlogom, nima v Beogradu sogovornika, ki bi podpisal katero koli obliko kosovske neodvisnosti. Nihče med srbskimi politiki noče biti Vuk Branković (po legendi srbski izdajalec v bitki na Kosovem polju), zato vsem po vrsti ustreza, da ni vlade in parlamenta, da pride do novih volitev in po njih še do novega trimesečnega brezvladja. Cena, ki so jo zaradi tega pripravljeni plačati - z vsakimi volitvami bodo Šešljevi radikalci močnejši - se jim očitno ne zdi previsoka.