Anekdota s torkove okrogle mize "Slovenščina, kaj pa je tebe treba bilo" je le ena od mnogih, s katerimi slovenski učitelji orisujejo raven razgledanosti in jezikovnih kompetenc svojih dijakov in študentov. Pretiravajo? Kdor je vsaj pol ure gledal Velikega brata in je povprečno pismen, ve, da prav nič: slovenščina je v tej in podobnih oddajah usmiljenja vreden jezik. Ne zaradi uporabe slenga; dih jemlje miselna preproščina, ki jo odraža in proizvaja jezikovna nespretnost novokomponiranih TV-modelov.
Da ne gre le za medijsko posredovani vtis jezikovnih dušebrižnikov, potrjujejo izsledki nekaterih že opravljenih mednarodnih raziskav - od raziskave o tako imenovani funkcionalni pismenosti odraslih, ki je pokazala, da je v Sloveniji funkcionalno nepismenih več kot 60 odstotkov ljudi, med njimi skrb zbujajoč velik delež mladih, do raziskave o bralni pismenosti učencev v osnovni šoli. Upravičeno se je zato mogoče vprašati, ali nizka raven zmožnosti izražanja mladostnikov šolsko oblast kaj skrbi.
Vse kaže, da ne. Če bi jo, se pač ne bi moglo zgoditi, da se je v doslej prenovljenih poklicnih programih, torej pri jezikovno najbolj ranljivi populaciji, število ur za slovenščino zmanjšalo za približno eno tretjino ali 100 ur, zaradi česar učitelji še bolj drvijo skozi obvezno snov in še manj časa namenjajo branju, razumevanju prebranega, tvorjenju sporočil. Naravnost cinično je ob tem "pojasnilo" direktorja direktorata za srednje šolstvo in izobraževanje odraslih Janeza Mežana, da pri očitanem zmanjševanju ur za slovenščino ministrstvo nima nič, ker da programe in učne načrte prenavljajo praktiki v šolah in svetovalci na zavodu za šolstvo in v centru za poklicno izobraževanje, sprejme pa jih strokovni svet. Ministrstvo naj bi bilo torej po Mežanu le nemočen opazovalec nekakšne samodejne, od Boga ali podrejenih uradnikov vodene kurikularne reforme, v kateri se iz učnih načrtov tako rekoč po naključju odstranjujejo prav splošnoizobraževalne vsebine. Sprenevedanje je še toliko večje, če vemo, da je na nerazumno krčenje teh vsebin v poklicno-tehniških programih opozorilo kar nekaj članov strokovnega sveta za splošno izobraževanje, toda nihče jim ni prisluhnil. Še več, s šolskega ministrstva jim je bilo posredno in neposredno sporočeno, da zgolj politično "nagajajo".
V prihodnje tudi te možnosti ne bodo imeli več. Če bodo predlagane spremembe šolske zakonodaje udejanjene, katalogov splošnoizobraževalnih predmetov ne bo več sprejemal strokovni svet za splošno izobraževanje, v katerem sedi največ "tečnih" univerzitetnih profesorjev in profesoric, temveč bolj "praktično" naravnani strokovni svet za poklicno izobraževanje. V poklicnih šolah bodo tako lahko še bolj nemoteno izobraževali "fahidiote" oziroma, kot je na omenjeni okrogli mizi opozorila dr. Boža Krakar Vogel, bodoče proizvajalce in kupce.
Kleščenje ur slovenščine v poklicnih šolah je brez dvoma eklatantno politično vprašanje.
