V članku se navaja nekaj primerov delavcev, ki imajo pravnomočne sodne odločbe in bodo, če bo predlog sprememb sprejet, izgubili pravico terjati plačilo neizplačanih plač do bivših »lastnikov izbrisanih družb«. V članku se posebej opozarja, da sprejem tega zakona pomeni kršitev načela retroaktivnosti.

Po sprejetju omenjenega zakona po hitrem postopku, v poletju leta 1999 v Državnem zboru noben poslanec ni spregovoril niti besede o nesprejemljivi določbi 27. člena zakona, ki določa, da se šteje, da so družbeniki podpisali izjavo o prevzemu dolga izbrisanih družb. Omenjena domneva je veljala za nazaj, torej v nasprotju z načelom prepovedi retroaktivnosti. Institucijo izbrisanih družb pozna vrsta držav, vendar v nobeni državi v zakonu ni določbe o domnevi o prevzemu dolga s strani družbenikov. Takšna določba je v direktnem nasprotju s temeljnimi pravili korporacijskega prava, ker družbeniki ne odgovarjajo za obveznosti kapitalskih družb, razen če niso zlorabili to družbo, kar je urejeno v 8. členu Zakona o gospodarskih družbah, ki tudi določa pogoje, pod katerimi je mogoče terjati plačilo obveznosti družbe od družbenikov. Gospod Lahovnik govori o lastnikih družb, čeprav naš sistem ne pozna tega pojma saj družbeniki niso nikoli lastniki družb. Nihče ne more biti pravno lastnik družbe; družbeniki imajo samo določene pravice in obveznosti do družbe, so pa lastniki delnic ali poslovnih deležev. Če razglašamo, da so družbeniki lastniki družbe, potem je razumljivo da bi bili odgovorni za obveznosti iz svojega premoženja. To pa pravno ne drži, čeprav ekonomisti izključno govorijo o lastnikih družb oziroma podjetij. Družba je samostojni subjekt, kateri ne more biti v lastnini nobenega in le ta subjekt odgovarja za vse obveznosti s celotnim svojim premoženjem, razen, če so družbeniki pod pogoji iz 8. člena Zakona o gospodarski družbi zlorabljali to družbo. Odnos med družbo in družbeniki se zamegli s tem, da družbenike in ustanovitelja razglašamo za lastnike družb. To je lastniška koncepcija podjetništva, ki pa nima opore v pravu. V nobenem zakonu ni delničar ali družbenik opredeljen kot lastnik družbe ali podjetja.

Predlagana spremembe zakona o finančnem poslovanju je posledica nujnosti uskladitve omenjenega zakona s temeljnimi načeli korporacijskega prava, zlasti pa načela ločenosti družbenika in kapitalske družbe. Res pa je, da bo ta zakon prizadel nekatere, ki so s pomočjo države in nesprejemljive domneve pridobili pravico do poplačila svojih terjatev, ki pa do trenutka sprejema tega zakona niso obstojale. To pomeni, da 1999. leta država praktično podarila sedanjim upnikom pravico, da terjajo od družbenikov plačilo obveznosti, za katere pa do trenutka spremembe zakona družbeniki sploh niso odgovarjali. Pa še opomba: zakon govori o družbenikih in delničarji sodišča pa so napačno objavljala imena ustanoviteljev in je veliko napačno toženih. Razumljivo je, da se sedanji upniki, ki so dobili darilo od države, sedaj nočejo odreči darila, ne glede na to, ali so to delavci ali veliki podjetniški finančni mogotci, kot so banke, velike družbe ipd.

Problem je nastal ob sprejetju tega zakona v 1999 leta ne pa v sedanjem postopku popravljanja hude zakonodajne napake. Hkrati je primarno bila kršeno načelo retroaktivnosti, na katerega se sedaj gospod Lahovnik se sklicuje na kršitev retroaktivnosti, čeprav pri tej spremembi zakona, s katero se ustavljajo postopki, ne gre za kršitev retroaktivnosti. Gre pa za poseg v neopravičeno pridobljenih pravic 1999 leta. Kršitev načela retroaktivnosti je bila storjena v težji obliki kot je sedanja domnevna kršitev. Leta 1999. je zakonodajalec določil, da dolžniki odgovarjajo za nazaj za obveznosti, za katere do takrat niso odgovarjali. S sedanjo novelo zakona pa se v bistvu samo prekinja pravno razmerje na podlagi katerih v bodoče ni mogoče izterjati plačila , ki jim ga država takrat podarila, na škodo dolžnikov, ki jih je ona za nazaj opredelila kot dolžnike. Takrat so dolžniki postali dolžniki na podlagi zakona za obveznosti za nazaj. Sedaj pa se upnikom onemogoča da izvajajo postopke s katerimi se nadaljuje neutemeljeno oškodovanje drugih. V osnovi se vzpostavlja tisto pravno stanje, v katerem je upnik bil pred sprejetjem tega zakona 1999.

Ustavno sodišče je res obravnavalo omenjeni zakonski predpis in sprejelo sklep, da odgovarjajo le tisti družbeniki, ki so imeli status aktivnega družbenika, kar je samo delna rešitev omenjene problematike. Pri tem je potrebno omeniti, da je predsednica ustavnega sodišča v ločenem mnenju zastopala stališče, da je potrebno celotno omenjeno institucijo izbrisa družb v zakonu razveljaviti. Vsaka sprememba zakona oziroma sprejem zakona nekoga prizadene, nekomu pa zagotavlja določene koristi. Škoda, ki jo povzročil ta zakon v preteklih sedmih letih je bistveno večja kot pa bo škoda, ki jo bo povzročila omenjena novela zakona glede na to, da se s to novelo samo onemogoča, da se uveljavlja pravica do darila, ki ga je podarila država določenim subjektom, to je upnikom.

Res je, da se bo po sprejetju omenjene spremembe zakona pojavilo vprašanje odškodninske odgovornosti države. Gre za podobno situacijo, kot gre pri izbrisanih. Sprejetje omenjenega zakona 1999. leta je v bistvu napaka zakonodajalca in sedanja odprava te napake je popolnoma legalna in legitimna, ne glede na to, da so prizadeti tisti, ki so dobili neopravičeno določene pravice že pred sedmimi leti in jih tudi izkoristili na račun tudi delavcev. Zanimivo je, da se monetarni lobiji sedaj sklicujejo na prizadetost določenega števila delavcev, češ, da ne bodo dobili izplačane neizplačane plače. To pa, da so delavci zaradi reševanja socialne stiske ustanavljali podjetja v zaupanje v pravni sistem in naknadno plačevali obveznosti, ki jih po nobenem evropskem pravnem pravilu ne bi plačevali, pa se ne razmišlja. Privilegij, ki so jih upniki pridobili, je potrebno odpraviti in zato pravna stroka zaradi načela pravičnosti in pravne države podpira sprejetje omenjene spremembe zakona.