Na vrhuncu proizvodne sezone je v javnost udarila novica, da je Mattel, največja firma v industriji igrač na svetu, morala umakniti iz prodaje več milijonov izdelkov, ki so ogrožali zdravje naših otrok. Potem so se novice o novih in novih umikih nevarnih igrač iz prodaje začele vrstiti, tako da so počasi nehale biti prave novice. Nove so bile le še podrobnosti o tem, zaradi česa je bila kakšna igrača nevarna in kako nevarna je bila, pa katera firma je izdelek potegnila iz obtoka in v kateri državi, ne pa več ideja o nevarnih igračah. Težko je reči, kaj je bilo za industrijo neprijetneje: tehnične podrobnosti ali ideja, da igrače lahko prinašajo nevarnost.

Tehnične podrobnosti so bile pomembne zato, ker so govorile o konkretni grožnji. Prevelika vsebnost svinca v barvi lahko povzroči resne zdravstvene težave. Sestavni deli, ki se pri uporabi preveč segrejejo, lahko povzročijo opekline. Magnetki, ki jih malček požre, utegnejo zablokirati prebavne poti. Neki mali nesrečnik je zaradi takšnega magnetka v črevesju umrl. Seveda bi bilo napak misliti, da je kateri koli industriji kaj dosti mar za zdravje in življenje delavcev, okoliških prebivalcev ali potrošnikov. Problem je to, da so v nekaterih državah potrošniki zaščiteni. V takšnih državah pa se proda največ igrač. In če je dokazljivo, da je kakšno poškodbo povzročila igrača, s katero se je potrošnik igral, je proizvajalec tiste igrače kazensko odgovoren. In kazni so lahko v takih primerih zelo visoke. Že po finančni plati se takšno tveganje za industrijo ne splača. Škoda, ki jo takšni primeri povzročijo zaradi izgube proizvajalčevega dobrega imena, je lahko še večja.

Takšne vrste škoda je tudi tista, ki jo povzroča ideja o nevarnosti igrač. Ta ideja načenja zaupanje potrošnikov. In če je zaupanje potrošnikov izgubljeno, je izgubljena tudi potrošnja. Zato so velike firme umikale igrače iz prodaje – vsaj v tistih delih sveta, kjer imata otroško zdravje in življenje še ceno. In vsa velika industrija igrač se je morala zelo truditi, da je neprijetna vprašanja o igračah pometla pod preprogo še pred božičem. Neodgovorno bi bilo, če bi milijone otrok prikrajšala za radostne trenutke obdarovanja in samo sebe za dobičke.

Kaj pa so neprijetna vprašanja o industriji igrač? Dve sem že omenil: nevarnost, ki jo igrače lahko prinašajo otrokom privilegiranih pet odstotkov svetovnega prebivalstva, in izguba dobičkov velikih globalnih firm na trgu igrač. Industrija igrač je namreč velik posel, vreden 60 milijard dolarjev. To je globalni posel, ki ga v glavnem vodijo ameriške korporacije. Te zasnujejo igrače in jih seveda tudi tržijo. Izdelujejo jih daleč stran. Osemdeset odstotkov jih izdelajo na Kitajskem, kjer na tem področju dela osem tisoč tovarn. Večina teh tovarn je v delti Biserne reke severno od Hongkonga.

Tam je svetovno središče proizvodnje igrač. Zavito je v smog, ki žge oči in grlo. Ob prašnih cestah so za zastraženimi vrati tovarniška poslopja, kilometer za kilometrom, in enako monotone škatlaste betonske zgradbe za prenočevanje delavcev, včasih stlačenih po več kot dvajset v zadušljivo sobo. Večina teh delavcev so delavke, v glavnem mlade ženske s podeželja, tri dni vožnje stran. Eric Clark, pisec knjige The Real Toy Story, jih imenuje del največje migracije v človeški zgodovini. Uniformirane, z izkaznicami okrog vratu, delajo v glavni sezoni po petnajst ur na dan ali še dlje, vsak dan.

To je poceni delovna sila. Obilica take delovne sile pa je le ena od ugodnosti prenosa globalne industrije igrač na Kitajsko. Tujim korporacijam, ki vodijo posel, ni treba vlagati ne v zgradbe ne v opremo. Infrastruktura je že tam. Tekstilna, kovinska in elektro industrija dobavljajo kalupe, dele in komponente. Delovna sila je disciplinirana. Nominalno komunistična oblast skrbi za red in stabilnost. Kolikor nadzoruje delovne razmere, ta nadzor nima namena omejevati kapitalistične svobode. Strog državni nadzor nad menjalnim tečajem jena niža proizvodne stroške. Delež zaslužka, ki ostane na Kitajskem, je minimalen. Po neki raziskavi izpred sedmih let so kitajski proizvajalci od velikoprodajne cene barbike, ki je bila 9,99 dolarja, dobili 35 centov.

Ob vsem tem tuje firme nenehno pritiskajo na proizvajalce, da bi proizvajali še več, še hitreje in še ceneje. Če njihove zahteve ne bodo sprejete, grozijo, bodo industrijo selili v druge kraje, kjer je proizvodnja še cenejša. Globalna kompetitivnost je brezmejna. V zadnjih treh letih so tuje firme zahtevano ceno kitajskih igrač po nekaterih ocenah znižale za 30 odstotkov. Pod temi pritiski proizvajalci iščejo poti za preživetje, ki prej ali slej neizogibno kompromitirajo kakovost izdelkov. Izžemanje in izčrpavanje delovne sile se stopnjuje. Tovarne oddajajo delo drugim proizvajalcem, ki delajo ceneje, ti sklepajo pogodbe s tretjimi in tako naprej. Nižji členi v tej verigi si poiščejo svoje dobavitelje cenejših surovin in na koncu ne korporacija ne njen kitajski partner pogosto ne vesta, kdo je kakšno igračo naredil in iz česa. Bolj ko imajo velike korporacije v pesti izdelovalce, bolj izgubljajo nadzor nad izdelkom.

In tako se zgodi, kar se mora zgoditi: nekaj tiste mizerije, v katero korporacijski pohlep potiska proizvajalce, in to toliko bolj, kolikor revnejši so, ter nekaj tiste destruktivnosti, ki spremlja to proizvodnjo, zaznamuje izdelek. Zleze vanj in pripotuje nazaj k nam, naročnikom in potrošnikom. Tako za pokušino. In kar prav je tako.