Tem anketam jaz pač ne verjamem. Še najmanj takrat, kadar mi kažejo visoko.
Premier Janez Janša sumi prijazne ankete
Novinarka: Ampak ravno ti kazalci, te ankete vas zdaj s tem niso nagradile. Je bila ta dramaturgija zadnjih štirinajstih dni mogoče vaša napaka? Ne bi bilo treba odreagirati tako, kot ste odreagirali?
Predsednik vlade Janez Janša: A vi berete samo Delo?
Novinarka: Ne, jaz berem vse dnevnike.
Premier Janez Janša sumi prijazno novinarko
Poglejte, problemi z mediji so se začeli v Sloveniji leta 1945, ko
je bila - ali pa že prej - ko je bila pač ukinjena medijska svoboda.
Premier Janez Janša za slabšanja aktualne medijske svobode sumi leto 1945
O tej vladi lahko govorimo samo dobro, sicer nam bo predsednik vlade spet ponudil odstop.
Jože Školč (LDS) sumi premiera Janšo
(vse izjave Odmevi TVS, 3. decembera 2007)
Ponedeljek je bil običajno dolg, a neobičajno pester. Na Pop TV so se poslavljali z zadnjo epizodo komične nadaljevanke Naša mala klinika, na TVS pa nadaljevali s tragikomično nadaljevanko premiera Janše. Namreč, iz Cankarjevega doma so prenašali proslavo ob dnevu človekovih pravic. Nič posebnega, boste porekli. Še ena dolgočasna proslava več. Bila je res dolgočasna, a hkrati nekaj posebnega. To je bila proslava prisvajanja človekovih pravic. Po prisvajanju zgodovine, osamosvojitve, šolskega polja, (kot vse kaže, vendarle spodletelega) prisvajanja medijev… se je Janša lotil še človekovih pravic. Ne. Te proslave in monopola nad praznovanjem si Janša ni umislil zato, da bi se o človekovih pravicah spregovorilo, ampak zato, da bi se o njih molčalo. Namreč, o aktualnih človekovih pravicah. Najboljši dokaz motivov osrednje proslave človekovih pravic je dejstvo, da eden od obeh še letos aktualnih varuhov človekovih pravic Matjaž Hanžek na proslavo sploh ni bil povabljen. Kako bi tudi bil, saj je bil ves svoj mandat slaba vest vlade. Tako slaba, da se na primer lansko leto njegovega sprejema ob dnevu človekovih pravic ni udeležil niti en predstavnik te iste vlade, ki je zdaj naenkrat odkrila človekove pravice, a ne tukaj, ne zdaj, ampak nekje, nekoč, pred pol stoletja. Hanžek je letošnjo novo odkrito skrb Janševe vlade za človekove pravice komentiral: "Kako je vladi mar za človekove pravice ali pa vsaj za njihovo počastitev, se vidi iz prisotnosti na lanskoletnem sprejemu: niti en predstavnik vlade ni prišel! Prisoten pa je bil skoraj ves diplomatski zbor v Sloveniji, prišel je ombudsman Evropske unije Nikiforus Diamandouros, v imenu svetovne organizacije ombudsmanov njen podpredsednik Tom Frawley, prišli pa so tudi predstavniki mnogih nevladnih organizacij, ki se ukvarjajo s človekovimi pravicami in predstavniki vrste manjšinskih (ne le narodnih) organizacij…" Pogled v preteklost, v nesporno huda kršenja človekovih pravic po drugi svetovni vojni je imel zgolj funkcijo odmakniti pogled od aktualnega stanja človekovih pravic v Sloveniji, ki ni rožnato. Pravzaprav pa je vse skupaj relativno. Odvisno pač, kako si organiziraš pogled na vprašanje. Če se primerjamo z etabliranimi evropskimi demokracijami, lahko zardevamo, če se pa primerjamo z Madagaskarjem, kot je to storil Janša, pa niti ni slabo. Madagaskar je na lestvi človekovega razvoja na 143. mestu, Slovenija na 27. Na Madagaskarju pride v letu 2004, iz katerega so vzeti podatki zadnjega poročila o človekovem razvoju, 857 ameriških dolarjev BDP (po kupni moči) na prebivalca, v Sloveniji 20.939 dolarjev. Kaj nam primerjava z Madagaskarjem lahko pokaže? Nič.
Zadnjih štirinajst dni se mi je večkrat ponudila priložnost, da sem tujim medijem oziroma korespondentom blatil Slovenijo, se pravi vlado. Kar sem s pridom izkoristil in med drugim omenil, da so univerzitetnega profesorja klicali pred parlamentarno komisijo zaradi njegovih domnevno spornih raziskovalnih postopkov. Novinar se je zdrznil, v beležnici hitro označil mesto te moje izjave v snemalniku in vprašal: "A imate torej pri vas še vedno inkvizicijo?" "Ne," sem odgovoril, "pri nas zdaj temu rečemo Komisija državnega zbora za peticije, človekove pravice in enake možnosti". "Ampak," se ni pustil zmesti sogovornik, "inkvizicija vendar spada v domeno Cerkve." "Ta je druga," sem mu pojasnil. "Tej se reče Komisija Pravičnost in mir pri Slovenski škofovski konferenci." "Da, veliko inkvizicij za tako majhno deželo," sem še pripomnil. In dejansko je težko ugotoviti, kaj je večji eksces, klicanje Lukšiča na zagovor pred parlamentarno komisijo ali inkvizicijska arbitraža komisije SŠK. Ne gre pozabiti, da se je pod izjavo podpisal škof dr. Stres, dolgoletni profesor na teološki fakulteti in Univerzi v Ljubljani. In prav ta Komisija Pravičnost in mir "pričakuje, da se bodo tudi pristojni državni in akademski organi do očitno sporne raziskave ustrezno opredelili". Kot da smo v srednjem veku! Kot da med cerkveno, politično in akademsko arbitražo ni jasne ločnice. Neverjetno je, da ob takšnem pogromu, ki ni zmožen najosnovnejše opredelitve spornosti raziskovalnega postopka, cilja in ciljne skupine, ne izzove reakcij univerzitetnih profesorjev s teološke fakultete. Saj prav njim, ne pa Lukšiču ali FDV, delajo škodo in krnijo ugled. Če je v omenjenih raziskovalnih postopkih karkoli spornega, imajo teologi vso možnost, da v akademski debati to dokažejo. Čas, ko so teologi kot moralična instanca dajali drugim inštitucijam civilne družbe apriorna navodila, pozive in sodbe, je - upajmo - mimo. In ne nazadnje, če tega ne razumejo teologi iz akademskega miljeja, kako naj to razumejo pešaki iz Janševega parlamentarnega kokošnjaka? Kako naj tisti, ki nič ne razume, dojame, da nekaj ne razume? Da ne razume, da so pač področja in vsebine, ki se jih ne tičejo. Da nimajo ne pravice ne kompetence o njih presojati. Zato se ne gre čuditi izpadom raznih Jerovškov, Jerajeve, Irglove in podobnih, ki manj ko znajo in dojemajo, raje govorijo in sodijo. Še najraje o ljudeh, ki niso prisotni in ne morejo replicirati. Ampak, takšne glave menda spadajo v sam temelj parlamentarne zgradbe. Kot trdi granitni bloki.
Dr. Igor Lukšič je zagovor pred parlamentarno inkvizicijo zaključil z besedami: "Če bi poslanska skupina za sebe želela kaka pojasnila, se z veseljem zglasim pri njih in jim vse razložim. Sicer pa jim svetujem, da se obrnejo na enega od podpredsednikov LDS, ki je bolj pristojen za naravo njihovih problemov. Jaz sem samo politolog." Po teh besedah je taisti možganski trust SDS-ja zagnal vik in krik, da jih Lukšič žaljivo pošilja k psihiatru. Kako so pa to ugotovili? LDS ima dva podpredsednika. Dr. Ziherl je psihiater. Gospa Cerarjeva pravnica. Da bolj potrebujejo psihiatrično kot pravno pomoč, so izbrali in razumeli sami. Lukšič tega ni izrekel.
