Prav takšni - kot dva uboga kmeta, ki se prepirata o tem, kdo ima večjo njivo - se mi zdijo Slovenci in Hrvati, regionalni velesili, ki na zemljevidu Evrope dajeta vtis, kot bi šlo za tiskarsko napako. Zaradi tega so si Hrvati tudi izmislili tisti mit, da jim je Bog dodelil tako majhno deželo s tako malo zemlje zato, ker jo je namenil sebi. Če mene vprašate, je šlo verjetno za zemljo, ki jo je pustil za cvetlične lončke.
Najbrž so zato - ker so bili med zadnjimi, ko je Bog delil zemljo - Hrvati in Slovenci pozneje zamudili v vrsto za smisel za humor. Ne eni ne drugi se namreč ne premaknejo od trapastih šal na račun tuje kvadrature. Toda zakaj so bili, ko se je delila zemlja, Hrvati in Slovenci na koncu vrste?
Obstaja teorija, po kateri so Hrvati v tem času skupaj s Srbi stali v vrsti, kjer so se delili Hercegovci. Njihovi alpski sosedje so pred božji kataster prišli veliko pozneje - celo za Izraelci, ki so po zemljo prišli naravnost z okenca za smisel za humor. In medtem ko so se Hrvati prepirali z Judi, kdo je izbrano ljudstvo in čigava je dežela, ki jo je Bog namenil sebi, so Slovenci čakali v vrsti, kjer se je delil smisel za - biznis.
Zgodba naprej pripoveduje, kako so Slovenci ponudili Hrvatom nekaj svojega podjetniškega daru v zameno za zemljo, toda Hrvati, ki niso imeli nikakršnega smisla za biznis, o tem niso hoteli niti slišati. Judje, nasprotno, so Slovencem za njihov poslovni talent ponudili svoj smisel za humor, a so Slovenci hoteli zemljo. Judje so nato Slovencem ponudili pol svoje zemlje in pol smisla za humor, toda podjetni Slovenci so zahtevali vso judovsko zemljo, v zameno pa ponudili samo pol svojega poslovnega talenta. In zakaj so Judje pristali na to? Zato ker do takrat, naj vas spomnim, niso imeli niti malo smisla za posel. Toda kako jim je brez poslovnega daru uspelo Slovencem vsiliti zemljo poleg Hrvaške? Preprosto: imajo pač smisel za humor.
Tako so na koncu Hrvati dobili zemljo, vendar ostali tako brez slovenskega smisla za posel kot brez judovskega smisla za humor, Slovencem je ob pridobljeni zemlji ostalo dovolj podjetniškega duha, a so ostali brez smisla za humor, medtem ko so Judje ob svojem smislu za humor dobili tudi slovenski smisel za posel, vendar so ostali brez - zemlje.
Zakaj vam vse to pripovedujem? Bral sem, da je The Slovenia Times, slovenski tednik, ki ga izdajajo v angleščini, pred predsedovanjem Ljubljane Evropski uniji razpisal natečaj za najbolj duhovite odgovore na temo Deset razlogov, zakaj je dobro biti Slovenec.
Slovenci - kot smo se naučili iz prejšnje zgodbe - nimajo smisla za humor, zato je njihov natečaj za šalo še najbolj podoben hrvaškemu natečaju za privatizacijo državnih podjetij. Smisla za humor, seveda, nimajo niti Hrvati: tako eni kot drugi se radi kot hijene smejijo na tuj račun, takšno duhovitost, kot smo videli, pa je Bog delil na koncu, iz preostalih zalog, kot najprimitivnejši in najbednejši od vseh smislov za humor.
Saj poznate ta talent: to je tisto, ko se Hrvat v slovenskem časopisu prijavi na natečaj in ponudi deset razlogov, zakaj je dobro biti Slovenec. Na primer: 1.) zaradi prihranka pri bencinu, 2.) ker jim ni treba znati plavati niti 3.) razlikovati mehkega ć od trdega č, 4.) ker jim za parlament zadostuje Janševa spalnica, 5.) ker jim za notranji zračni promet zadošča skakalnica v Planici, 6.) ker jim za narodnoosvobodilni boj zadostuje teden dni plačanega dopusta, 7) ker jih Osama Bin Laden ne more najti na zemljevidu, 8.) ker za maratonski tek ne potrebujejo več potnega lista, 9.) ker lahko po vrnitvi iz službe avto parkirajo v Avstriji in 10.) ker po njihovem zakonu o državljanstvu ne moreš biti hkrati Slovenec in Srb.
Tako se Hrvat šali na račun Slovencev. Toda zares duhoviti ljudje, kot na primer Judje, se vendarle najraje smejejo na svoj račun. Ker pa je tudi Slovencem ta račun zaprt, so se spomnili, kako bi težavico lahko zaobšli. In tako kot - od Boga nadarjeni za biznis - uporabljajo makedonsko sadje za proizvodnjo slovenskega soka, so preprosto vzeli hrvaške neslane šale na račun Slovencev in jih v The Slovenia Timesu objavili kot svoje: objavljene domislice niso ravno ne vem kaj, večinoma so prav trapaste, toda v slovenski embalaži je to najbolj cenjena zafrkancija - tista na svoj račun.
Imam pa še boljši primer za to, o čemer vam govorim. Pred kratkim sem v tem časopisu bral, kako je neki Sandi Ritter, lastnik Fejst puba v slovenskem Zagorju, poskušal zaobiti prepoved kajenja na javnem mestu tako, da je del svojega 300 kvadratnih metrov velikega lokala razglasil za stanovanjski prostor, v katerem je gostom dovolil kaditi z razlago, da gre za njegovo zasebno stanovanje. Toda slovenska država ni pokazala razumevanja za Sandijev stanovanjski problem in inšpektorji so mu naložili 800 evrov globe.
In kaj nam pove ta zgodba?
Prvič, da Slovenija meri najmanj 300 kvadratnih metrov, drugič, da imajo Slovenci izjemno razvit smisel za podjetništvo, in tretjič - da nimajo smisla za humor.