Zaton

************************************

"Vodja poslanske skupine SDS Jože Tanko je dejal, da bo poslanska skupina SDS na glasovanju o zaupnici vlado podprla. Poleg tega v SDS pričakujejo tako podporo koalicije kot tudi opozicije. »Če opozicija ni pripravljena prevzeti vlade, potem je njena dolžnost, da obstoječo vlado podpre in ji da mandat za naprej," je dejal Tanko.

***

Dnevnik, 16. novembra 2007

"Če je bil do današnjega dne kdo v dvomu, kako vlada tretira medije, predlagam, gospod Cukjati, da ta nastop predsednika prevedete in ga pošljete na vse tiste naslove po svetu in verjemite, nobene iluzije ne bo, kako razumeti odnos vlade do novinarjev in slovenskih medijev. Ta nastop bo zagotovo poslabšal ugled Slovenije v svetu."

Jožef Školč o Janševi utemeljitvi glasovanja o zaupnici

***

Rupel: To, da zunanji minister v tej državi ne more objaviti enega članka, to je na primer že unikum, za takšen primer v Evropi jaz še nisem slišal nikjer.

Novinar: Morda res, toda morate priznati, da ste jih prej imeli objavljene vsak teden.

Rupel: Gospod Mekina, če se resno pogovarjava, potem pričakujem, da boste resno govorili. Nisem pisal vsak teden, pisal sem dvakrat na mesec, in to samo članke na povabilo urednika gospoda Jančiča.

Dimitrij Rupel o svojih težavah s cenzuro v medijih, Dnevnik, 19. novembra 2007

*********************************

Prijatelj je tisti, ki temu ali onemu Janezu brez ovinkov reče: »Janez, zdaj ga pa lomiš«, »Janez, to dobiva klinično razsežnost«, »Janez, potreben si dolgega, zelo dolgega počitka«. In ne vem, kaj je bilo v ponedeljek huje, ali slepo, nekritično sledenje in podpora Janševi »gefolgschaft« ali njegova že kar bolestna vsebinska zafiksiranost v dve uri trajajočem nagovoru parlamentu.

Res neverjetno: televizorje smo prižgali, da bi videli glasovanje o zaupnici vladi, dobili pa maratonsko interpelacijo proti novinarjem. Ni in ni se mogel odlepiti od delovanja novinarjev. Kamorkoli je skušal odpeljati svoj monolog pred državnim zborom, znova in znova se je vrnil na izhodišče: novinarji so vsega krivi. Doma in v tujini. Janšo že zelo dolgo poznam in komentiram njegove nastope. Še iz časov prejšnjega režima. V njegovem razmišljanju je bilo vedno nekaj paranoidnih nastavkov. A v času enopartijskega sistema smo bili za pretirano paranoidne interpretacije stvarnosti nekaterih posameznikov slabše odzivni. Meni se je vedno zdelo, da so k paranoidnim odzivom bolj nagnjeni tisti, ki so pred svojo kritično fazo imeli staž v partiji. Janša je tipičen primer: najprej navdušen partijski podmladek, kasneje kritik. In smo rekli, partijci že vedo, zakaj so paranoidni. Smo pač pristajali na krilatico ruskega nobelovca Josifa Brodskega (»Seveda sem paranoiden, saj nisem nor«). A problem je, ker s takim dojemanjem sveta Janša nadaljuje vse do danes. In ne gre mu na bolje, ampak na slabše. Žal je to treba povedati, če mu že njegovi »prijatelji« ne povedo. V vsakem kritičnem zapisu, celo vsakem znanstvu, sorodstvu v majhni Sloveniji videti peklenski načrt je res paranoidno. Posnetek ponedeljkovega nastopa je enkraten študijski material in ga je vredno arhivirati, morda celo spomeniško zaščititi. Sam sem to nemudoma naredil.

A če iz te »klinične« dimenzije ponedeljkove seanse v državnem zboru preidemo na politično, se je treba vprašati, kaj je Janša hotel in kaj dosegel. Najprej v oceni o vsesplošni novinarski zaroti. Če je kdo še dvomil o opisu stanja, ki so ga posredovali novinarji v svoji peticiji, je vsak dvom odpadel po skoraj dveurnem napadanju novinarjev. Zelo se strinjam s Školčevim predlogom, da bi bilo treba premierjev govor prevesti v angleščino in poslati na vse tiste naslove, ki so dobili peticijo 571 novinarjev. A ker tega Cukjati in državni zbor ne bosta naredila, naj to naredi novinarsko stanovsko društvo. Prepričan sem, da potem ne bo nobenega dvoma več, da je opisana situacija svobode in položaja medijev v Sloveniji resnična. Pa tudi sicer, ko se Janša pritožuje čez zapise v tujih medijih, ne dojame, da v svet odhajajo ocene diplomatskih predstavništev, videnja dopisnikov in njihovi pogovori s slovenskimi analitiki, ki jih ne izbere in predlaga kakšna zarotniška klika, ampak korespondenti sami. Zato Janševa zarotniška teza drži le, če so tuji mediji in celo tuje ambasade del tega zarotniškega načrta. In naj si Janša ne dela iluzij: že naslednje jutro po njegovem nastopu so številni tuji novinarji spraševali slovenske analitike, publiciste, novinarje po oceni najnovejšega dogajanja. V glavnem neprave. Kot vedno. In dobili kajpak neprave ocene in mnenja. Kot vedno.

Prav tako ni jasno, kaj pozitivnega bi lahko prineslo samo glasovanje. Dobil je točno tolikšno podporo, kot jo je ves čas imel. Problem je torej drugje. Kje? V očitnem in vse večjem upadu podpore javnosti. Kar se je, kot je priznal sam Janša, demonstriralo tako v predsedniški tekmi kot še bolj na referendumu. Morda se bo neposredno po zaupnici celo podpora malo dvignila, a dolgoročno premier, ki napove, da bo leto pred volitvami in dober mesec pred predsedovanjem EU skočil z drveča vlaka odgovornosti, ne vliva zaupanja.

Premier je torej dobil zaupnico, pa spet ni zadovoljen. Računal je, da mu jo bo dala tudi opozicija. Res nenavadno razumevanje parlamentarne demokracije! Že opozicijsko podpisovanje (SD in Zares) pakta o nenapadanju v času predsedovanja je – to se je v teh dneh še enkrat potrdilo – zgrešeno in proti parlamentarni logiki, kjer imata vladna koalicija in opozicija vsaka svojo in nikakor ne enako vlogo.

A Janša ima težave tudi z razumevanjem domačega in mednarodnega političnega prostora. Predsedoval bi EU, pa posredovanje stališč, uveljavljanje pravic in interesov posameznikov in skupin v evropskem prostoru ter pri evropskih inštitucijah razume kot izdajo, denunciacijo, blatenje: »Kritika je absolutno potrebna. Jaz tu nimam nič proti, če bi bilo od oktobra oziroma od avgusta do oktobra letos objavljenih namesto 1500 5000 kritičnih člankov o vladi v Sloveniji. Takoj podpišem, pod pogojem, da se Slovenije ne blati v tujini.« Pazite, Janša napade na vlado razume kot napade na Slovenijo! S temi besedami je še enkrat potrdil, da je mentalno še vedno globoko v partiji, partijski državi, ki razkrinkava povezanost državnih sovražnikov s tujimi centri moči. Hja. V demokratičnih državah se premierji in predsedniki (vsaj eksplicitno) ne ukvarjajo z mediji, njihovim pisanjem in njihovimi zarotami, v diktaturah novinarje in publiciste zapirajo. Za Putina pravijo, da je nekje vmes. Kje pa je Janša?

Ampak eno stvar pa je Janez Janša zadel. Rekel je: »Vlade prihajajo in odhajajo, Slovenija pa ostaja.« Zato je treba kakšni vladi, ki je Sloveniji bolj v škodo kot korist, omogočiti pospešen odhod.

P. S.: Pravkar sem izvedel, da je direktor Radia Slovenije Vinko Vasle brez predhodnega pogovora in utemeljitve s 1. decembrom 2007 predlagal umik urednika Studio ob 17.00 Sandija Freliha s položaja. Janšev trud že kaže učinke. Da le ne bi kdo tega sporočal v svet!