Tako kot zdaj vemo, da v nemških pivnicah zgodnjih 30. let ni bil problem alkohol. Pivnice so danes iste, le da je zdaj namesto Judom vstop prepovedan kadilcem.

Stvar je v teh dneh napredovala še korak naprej: potem ko so v tako imenovanem civiliziranem svetu bolj ali manj uspešno izkoreninili javno kajenje in v nekaterih ameriških mestih še celo kajenje v lastnem stanovanju, je slavna ameriška filmska družba Disney Studios napovedala, da v njenih filmih odslej ne bo več prizorov kajenja cigaret. Tako se je končala druga faza. Če bi bili pozorni, kar najbrž niste bili, bi opazili, da so v zadnjih letih v ameriških filmih cigarete kadili samo hudobneži, perverzneži in sploh največji človeški izmečki. Zdaj so kadilci dokončno eliminirani. Cenzura? Ne, "skrb za zdravje naroda". Toda zgodovina nas je naučila: ko narod razganja od zdravja, si je pametno najti zavetje.

Lahko ste torej povsem mirni in ko se v filmu začne mesarjenje, vam otrok ni več treba naganjati spat: potem ko bo glavni junak s sekiro, motorno žago in mesarskim kavljem pobil in razkosal za Srebrenico ljudi, si nikoli več ne bo - na grozo staršev pred televizijo - samozadovoljno prižgal cigarete. Predvidevam, da bodo morilci v ameriških filmih v prihodnje jedli sadne jogurte in polnovredne žitarice.

Kadilci bodo izkoreninjeni iz filmske umetnosti in lahko pričakujemo, da ne bo ostalo le pri tem. Kdo bo naslednji? Bodo filmske klasike s Humphreyjem Bogartom očistili prizorov s tobačnim dimom? Kaj bo ostalo od arhiva dramskega programa Televizije Zagreb, če odstranijo vse prizore s kajenjem? Celotni Glembajevi bodo trajali vsega sedem minut! Bodo jutri založniki od pisateljev zahtevali, da iz romanov umaknejo prizore, v katerih junak zadovoljno kadi cigareto?

Vendar, ni več časa za takšna vprašanja. Kakšna, na primer, umetnost pa je to, če se ji omejuje prikazovanje resničnosti? Še manj za vprašanje, ali je prizor kajenja tobaka res bolj škodljiv za zdravje najstnikov kot prizori nasilja in smrti, ki jih je filmska umetnost prepolna - nota bene, z že klasičnim opravičilom, češ da "prikazuje resničnost". Bolj pametno se je vprašati: kdo bo na vrsti za kadilci?

Na tem mestu se lahko spomnimo besed iz pesmi nemškega pastorja Martina Niemöllerja: "Najprej so prišli po komuniste - nisem protestiral, saj nisem bil komunist. Potem so prišli po Jude - nisem protestiral, saj nisem bil Jud. Potem so prišli po katoličane - nisem protestiral, saj sem bil protestant. Potem so prišli po sindikaliste - nisem protestiral, saj nisem bil sindikalist. Potem so prišli pome. In nikogar več ni bilo, da bi protestiral."

Tako je pred šestdesetimi leti govoril podmorniški kapitan in protestantski duhovnik, ki je v tridesetih letih prejšnjega stoletja kot nacistični simpatizer nemo opazoval, kako iz njegove soseščine izginjajo komunisti, sindikalisti, homoseksualci, Judi, Romi in druga nearijska nižja bitja, dokler ni na koncu tudi sam končal v taborišču Dachau. Njegova pesem "Najprej so prišli po komuniste" ostaja do danes trajni opomin vsem prebivalcem sveta, ki dajo televizijo bolj na glas, ko policisti odpeljejo soseda. Ali mu naložijo globo zaradi kajenja.

Ne protestirate, ker niste kadilci? Razmislite. Že jutri bodo čistunski fašisti izračunali, koliko stane družbo zdravljenje povišanega holesterola, in natakar bo tistega debeluha na vhodu v gostilnico prijazno poprosil, naj stopi na tehtnico. Potem bodo izračunali, koliko stane družbo zdravljenje ciroze jeter in zloma kosti, pa bodo vdrli sosedu v stanovanje in zahtevali, naj piha v balonček. Izračunali bodo, koliko stane družbo zdravljenje aidsa, in bodo potrkali na vrata pri homiču v prvem nadstropju. Izračunali bodo, koliko stane družbo participacija v zobozdravstvu, in vam bodo na ulici pregledovali zobe. Skupaj z drugimi mimoidočimi se boste postavili v vrsto - vsi po vrsti vitki, zdravi heteroseksualci s stekleničkami vode iz zdravilnih vrelcev - in se zadovoljno nasmihali s svojimi bleščeče belimi zobmi, ko bo higienska policija potegnila iz vrste tistega reveža s kariesom in ga strpala v marico.

Zleknjeni v udoben stol boste tako v kinu gledali Disneyjev film, v katerem zdravi, heteroseksualni Bruce Willis, nekadilec, protialkoholik, športnik in vegetarijanec, v snežno beli spodnji majici z vsem razpoložljivim orožjem rešuje vrli, zdravi svet. Mirno boste uživali v filmu, saj v njem ne bo kajenja cigaret, konzumiranja alkohola, pitja kave, prehranjevanja s pečenim mesom in drugih odvratnih prizorov.

In ko bodo vdrli v kino, da vas odvedejo, ker ste prekršili zakon o preprečevanju kardiovaskularnih bolezni, ki prepoveduje nezdravo sedenje dlje kot eno uro, ne bo - kot ste uganili - nikogar, da bi protestiral. Kino bo povsem prazen.

Mogoče bo pozno, toda še vedno boste imeli dovolj časa, da napišete svojo pesem. "Najprej so odvedli kadilce."