Papež s planeta opic

"Mislim, da bi bilo bolj modro, če nikomur ne bi dovolili, da uporablja dele Svetega pisma na način, ki jih sili, da podpirajo kot resnične sklepe o naravi, katerih nasprotje lahko nato očitno razkrijemo s pomočjo čutov ali z nujnim dokazom. Kdo bo postavljal meje človekovemu razumevanju? Kdo nam lahko zatrdi, da je vse, kar lahko vemo, že poznano?"

Galileo Galilei, 1615

* * *

"Preklicujem, preklinjam in mrzim te zmote in herezije."

Galileo Galilei, 22. julija 1633, potem ko mu je inkvizicija pokazala svoja orodja

* * *

"Najbolj papeški papež najbolj dogmatske cerkve na svetu obtožuje evolucijske teoretike dogmatske obrambe svoje teorije!"

Mišo Alkalaj

***

Papa Ratzi ne more iz svoje kože. Ali pa morda noče. Namreč, z znanostjo se spopada tam, kjer vnaprej izgubi. Predvsem pa se v boj spušča po nepotrebnem. Ali pač ne? Kot že mnogi cerkveni dostojanstveniki pred njim se je spustil na področje relativizacije Darwinove razvojne teorije. Ko sem se pred meseci zapletel v bizarno polemiko z "medijskim patrom" Petrom Lahom, v kateri sva se oba sklicevala na argumente, a imela o tem pojmu različne predstave, nisem mogel razumeti, kako lahko izobražen človek v začetku tretjega tisočletja izpelje takšno argumentacijo relativizacije evolucijske teorije, kot jo je on. Pater Lah izpeljuje takole: Darwinov nauk pojasni razvoj, ne more pa pojasniti, od kod človeku njegov duh in razum, njegova moralnost. In to "argumentira" z izpeljavo, da se je človek "postopoma razvijal, dokler ni enkrat Bog vanj vdihnil tisto edinstveno moč, Božjega Duha, ter naredil iz njega duhovno bitje po svoji podobi. Ne da bi kakor koli 'poniževali' drugo stvarstvo, je res, da je človek zaradi tega posega bistveno več od njega." Jasno je, da si s tako izpeljavo sam natakne argumentacijsko zanko. Namreč, kdaj pa bi naj bilo tisto "enkrat"? Je to bil šele homo sapiens, ali pa že homo habilis, ki je pred več kot dvema milijonoma let začel izdelovati prva bifacialna orodja in orožja ter s tem zavestno prelisičil zunanjo in lastno naravo? Je morda bog po lastni podobi "ustvaril" neandertalca, o katerega duhovnosti priča vse več artefaktov? To vdihovanje duše je trajalo stotisoče let. Ali pa duhovnost ni povezana s predpostavko duše. Duhovna bitja brez duše bi bila konkurenca človeku kot božjemu izdelku. Ampak to zagato zdaj lažje razumem. Je univerzalna in neizogibna. Zato tudi papež Ratzinger ni prišel kaj dlje kot pred njim Pij XII. ki se je pod pritiskom znanstvenega razvoja in argumentacije s svojo encikliko Humani Generis leta 1950 zatekel v dualnost telesa in duha: da biologi in antropologi lahko s svojimi metodami pojasnjujejo in morda pojasnijo izvor in razvoj telesa, duša pa je neposredna božja stvaritev. Problem je dvojen. Prvič, kot rečeno, je preveč dokazov, da je duhovnost nastajala postopoma in bila jasno nakazana že pred homo sapiensom, in drugič, s samo idejo dualnosti duše in telesa prihaja v nasprotje s cerkveno predstavo enovite in enkratne pojave človeka. Če bi bilo tako, bi si lahko nastanek človeka predstavljali po "sadjarsko": v divjo rastlino z zarezo vsadimo cepič in jo kultiviramo. Nadvse bogokletno!

No, če bi šlo Ratzingerju in sploh cerkvi za utemeljitev in uskladitev cerkvenega nauka z znanstvenimi dognanji, z znanostjo ne bi smela tekmovati, ampak jo dopolnjevati. Ratzinger, ki je nesporno izobražen in inteligenten papež, je na seminarju s svojimi nekdanjimi doktorandi v poletni rezidenci Castel Gandolfo, na osnovi katerega je nastala knjiga s spornim nasprotovanjem evoluciji, začel obetavno. Namreč, postavil je nekakšen tridelni model božjega načrta, v katerem sta izhodišče in cilj v posesti teologije. Torej: v ozadju vsega je nekakšno transcendenčno prapočelo - bog, ves razvoj planeta in človeka je pojasnljiv z naravoslovjem (evolucijo), cilj pa je kajpak spet teološki. Dobra pojasnitev, ki lahko zadovolji vernika in potrebo po veri. Zakaj mu torej to ni dovolj? Kot teologu bi mu morda lahko bilo. A v celotni zgodovini odnosov med cerkvijo in znanostjo ne gre za teologijo, ampak za avtoriteto in moč. Že od kar se je cerkev institucionalizirala. Ko je Georges Louis Leclerc de Buffon izračunal (sicer dokaj napačno), da je Zemlja stara vsaj 75.000 let in ne bibličnih 6000, da se je življenje postopoma selilo na kopno iz morja itd., je bil silovito anatemiziran, knjige pa zažgane, čeprav se je cerkev zavedala, da ima znanstvenik v osnovi prav. Še več, ko je Galileo dražil cerkev s heliocentričnimi idejami, se je papež Urban VIII. silovito razjezil, češ, saj ne gre za to, kaj se okoli česa vrti, gre za avtoriteto cerkve in njenega učenja. Zato je naročil inkviziciji pokazati Galileju instrumente, ki odženejo heretične misli. In so jih odgnali. Vsaj deklarativno. A slabše kot Galieo, de Buffon in (nedosegljivi) Kopernik jo je odnesel Giordano Bruno, ki je po izreku smrtne obsodbe izrekel sloviti stavek: "Z več strahu izrekate obsodbo, kot jo jaz jemljem na znanje." In tako je bilo še 300 let kasneje, ko je papež Leon XIII. ostro nasprotoval, da bi mu na trgu Campo dei Fiori postavili spomenik. In za marsikatero nerehabilitacijo ali rehabilitacijo in opravičilo, polno sprenevedanja in dvoumnosti, je bil v obdobju papeža Wojtyle neposredno odgovoren Ratzinger kot prefekt kongregacijo za doktrino vere. Z eno besedo: inkvizicije.

Vsak pozna filmske izpeljave idej iz romana Pierrea Boullea Planet opic. Od prve iz leta 1968 s Charltonom Hestonom v vlogi vesoljca Georga Taylorja, ki po potovanju skozi vesolje prisilno pristane na planetu, kjer vladajo opice, ljudje pa so nižja, manj inteligentna in preganjana vrsta, pa do zadnje modernizirane verzije iz leta 2001. Ideja je naslednja: skozi časovne luknje pade vesoljec v neki daljni prihodnosti na svoj postkatastrofični planet. Ljudje regredirajo, opice pa se razvijejo v najbolj inteligentna bitja. Ampak tisto, kar je res zanimivo in vredno filmsko sporočilo, je, da je dejstvo, da so včasih vladali na planetu ljudje in ne opice, najbolj strogo varovana skrivnost. Duhovni voditelj planeta opic ravna kot naš papež: ni važno, ali je res, važno je, da se to ne izve. Zato Ratzingerjevo nasprotovanje Darwinovi teoriji, češ da evolucijska teorija ni dokončno dokazana, pomeni verjetno zavestno zavajanje. Jasno je (gotovo tudi Raztingerju), da nobena teorija ni dokončno dokazana. Ko se pojavi nova in dopolni ali zamaja staro, govorimo o znanstvenem napredku, ne o propadu. Drugače je s cerkvenimi dogmami, ki so "dokončne resnice", zato se jih ne dokazuje, ne preverja in jih je treba braniti za vsako ceno in proti vsemu, kar jim nasprotuje. Ratzingerjevo nasprotovanje evolucijski teoriji zato ni vprašanje, kaj znanost zmore, ampak kaj sme.

Nasprotovanje evolucijski teoriji ni samo rigidno zoperstavljanje znanosti v kakšni zarukani ameriški zvezni državi, je tudi evropski trend. Na primer na Poljskem. In je neločljivo povezano s poskusi vračanja cerkve v vse pore družbe: šolo, znanstvene institucije, državno upravo, celo evropsko ustavo. Tudi v Sloveniji je v državni upravi najlažje dobiti službo, če imaš diplomo iz teologije. Ne kljub temu, ampak ravno zato. In ravno sledne je problem.