S sklicevanjem na vrednote in ideologijo oblasti, ki ji pripada, bi lahko legitimno zagovarjal usmeritev "za življenje". Tu bi mu lahko vsaj pri nekaterih trditvah pritrdili tudi tisti, ki se v nelahkih dilemah o abortusu odločajo "za izbiro". Tudi oni vedo, da je splav najslabša od možnih oblik načrtovanja števila otrok.
Ampak minister je splav določil za enega od glavnih krivcev nizke rodnosti v Sloveniji. Boj proti splavu je na tak način premaknil z ideološkega področja v praktično politiko: gre za ključni ukrep, če nočemo izumreti. Minister je prepričan, da se bo z manjšim številom splavov povečalo število rojstev. Res je, da je napovedoval tudi različne ukrepe finančne narave, ki naj bi prispevali, da bi se pari odločali, da bi imeli otroka (bog ne daj, da bi to prišlo na misel samskim ženskam), ampak v isti sapi je poudarjal, da "zgolj ekonomski, zgolj denarni ukrepi ne vplivajo na povečanje rojstev".
Pri napovedovanju ukrepov je minister uporabljal severnokorejski planski besednjak. Kot se spodobi, je omenil modrega voditelja (predsednik vlade poudarja, da je povečanje števila rojstev eden ključnih ciljev v Sloveniji), nato je zatrdil, da je rojevanje državna zadeva (rojevanje otrok se vse bolj prepušča zasebnosti in se ne poudarja, da je to naša skupna odgovornost), odločno zavrnil možnost priliva nečistih ras (prebivalstvo bomo obnavljali brez migracijskega priliva), in obtožil krivce (glede na pogostnost omenjanja gre za oslabljeno vlogo družine, pomanjkanje veselja do življenja in veliko število splavov).
Pri tem zadnjem ni čisto jasno, kaj je po njegovem vzrok in kaj posledica: ali splavi dokazujejo, da v Sloveniji ni pravega veselja do življenja, ali pa je pomanjkanje veselja do življenja krivo, da Slovenke ne marajo donositi spočetih otrok. Ali pa se zaradi tega premalo parijo. Vsekakor minister ne omenja drugih možnih razlag: da je na primer vse več državljanov zadovoljnih s svojim življenjem tudi brez otrok ali pa da so za njihovo neveselost krivi objektivni razlogi, na primer povečevanje socialnih razlik. Misli torej, da se državljanke in državljani ne veselijo življenja ali pa se ga ne veselijo iz pravih razlogov, zato jih je treba usmeriti na pravo pot.
Nerodno je bilo, da je minister na začetku razglašal, da je v Sloveniji več splavov kot rojstev, in da še vedno ni navajal pravih številk. Podatki kažejo, da število splavov upada in se je spustilo pod šest tisoč; rojstev je trikrat več. Spadamo med države z najnižjo stopnjo splavnosti. To ne pomeni, da števila splavov ne bi mogli še naprej zniževati, ampak vsekakor bo to vse težje. Pa tudi če bi se zgodil čudež - minister se na spletni strani svoje stranke pri svojih dejanjih zanaša na božjo pomoč - to ne pomeni, da bomo imeli toliko več rojstev, ampak da bodo spolno aktivni pari bolj redno posegali po sredstvih za preprečevanje nosečnosti.
Vendar mogoče na stvar gledam z napačnega konca. Minister nemara nima nič proti nezaželenim nosečnostim in jih ne namerava zmanjševati - na primer s prosvetljevanjem in povečanim obsegom brezplačne kontracepcije. Morda se v prid večje rodnosti veseli vsake tovrstne nezgode in bi si jih želel še več; dekleta v stiski namreč namerava prepričati, da je njihova nenačrtovana nosečnost pravzaprav zaželena. Nemara se mu celo toži po časih, ko smo imeli trikrat več splavov kot danes: s pravimi metodami prepričevanja bi namreč "pridelal" še mnogo več otrok.
Morda je na tem zelniku zraslo opozorilo iz njegove strategije za povečevanje rodnosti, da je "dolgotrajna uporaba preozkih oblačil v predelu pasu in bokov nevarna tako pri dekletih kot pri fantih". Na prvi pogled je zamenjal cilje, ker je plodnost zamenjal z rodnostjo. Nošnja ohlapnejših oblačil ima nekaj malega opraviti z večjo plodnostjo, ampak to je navodilo za tiste, ki želijo imeti otroka, pa imajo pri tem težave zaradi zmanjšane plodnosti. Takih parov pa ni toliko, da bi njihova "ozdravitev" bistveno povečala število rojenih otrok. Ampak čisto lahko, da minister navihano računa, da bo s spremenjenim načinom oblačenja fantov toliko razgibal njihove semenčice, ohromljene v pregreti notranjosti današnjih tesnih hlač, da se bo povečalo število nezgodnih zanositev. Nato pa seveda pride na vrsto njegovo prepričevanje o pravih lepotah življenja.
Res je, da so v strategiji zapisane nekatere finančne in druge spodbude, ki naj bi mladim družinam olajšale odločanje za otroka, vendar gre v primerjavi z dosedanjim stanjem le za majhne korake. Tuji analitiki se strinjajo, da bi za velik premik na področju rodnosti potrebovali mnogo večje "podkupnine": na primer pokrivanje vseh stroškov za otroka vsaj do polnoletnosti in nadomestitev izgubljenega dohodka matere, ki ostane doma ali se ji vsaj upočasni poklicna kariera. Tudi minister ni povsem prepričan o učinkovitosti svojih dodatkov k lepotam življenja, zato je zagrozil tudi s palico: za splav bo v prihodnje treba plačati. Zanimivo ga bo vprašati, kakšen cilj želi doseči: kaznovati tiste, ki si bodo drznile splaviti, ali izsiliti donositev pri tistih, ki ga ne bi mogle plačati. Ve se, katere bodo tiste. Vsekakor bo te ženske praktično poučil, kam vodi privatizacija zdravstva. Detajlno izvedbo je prepustil svojemu kolegu iz zdravstvenega resorja, ki ima s privatizacijo kar nekaj izkušenj.
Ko je minister napovedoval ukrepe, s katerimi bo oblast vplivala na rodnost, se je zdelo, da skriva v rokavu nekaj zelo učinkovitega, saj je govoril brez pogojnika in z dovršnimi glagoli: "Uvedli bomo ukrepe, ki so bili v preteklosti zanemarjeni in ki pomembno vplivajo na povečevanje rojstev." "Zmanjšali bomo število splavov." "Oblikovali bomo ukrepe, da bo v Sloveniji več veselja do življenja." Tako otipljiva je bila napoved o povečanju rodnosti, da je spominjala na šalo, ko lokalni partijski aktivist odgovori na vprašanje iz centra, kdaj bodo v vasi spremenili vse vernike v ateiste: "Če bog da, do velike noči." Bolje, da bo tako, saj bo sicer predsedniku vlade propadel še en ključni cilj.