Potovanje z govorjenjem maternega jezika je vsekakor mnogo preprostejše. Nič čudnega, da se Maroko ponaša z največ avtokampi v severni Afriki. Mnogi ne nudijo posebnega razkošja, zato pa se domačini trudijo ugoditi vsaki želji gostov.

Enega najzanimivejših avtokampov najdemo na robu puščavskega mesta Zagora. Nenavadno je že njegovo ime - "Vzemi si čas", še bolj pa simpatičen lastnik. Za visokimi zidovi, ki spominjajo na stare utrjene puščavske vasi, je uredil majhno naselje koč, zgrajenih iz tradicionalnega materiala: mešanice posušenega blata in slame. V največji je urejena majhna restavracija, v kateri je ob večerih vedno živahno. Podjetni lastnik je med drugim odličen glasbenik in s prijatelji poskrbi za to, da gostje spoznajo maroški glasbeni temperament.

Morje tudi pozimi

Pod zasneženimi gorami vabijo puščavska prostranstva, starodavna mesta in neskončni kilometri peščenih obal. Te so najprivlačnejše v okolici Agadirja. Mesto z več kot pol milijona prebivalcev je na prvi pogled neprivlačno. Žal ne premore čara stare arhitekture, saj je bilo pred dobrega pol stoletja uničeno v katastrofalnem potresu. Tako je bilo vse zgrajeno na novo, vključno s številnimi hoteli, ki jih še vedno gradijo ob dolgi peščeni obali. Ta je skupaj z obiljem sončnih dni glavna turistična privlačnost. Nič čudnega, da sem letijo številne čarterske družbe, mnogi tujci pa počitnice preživijo za udobnimi hotelskimi zidovi ali v okoliških lokalih. Cene v njih so podobne evropskim. Toda če se odpraviš kakšen kilometer od obale, naletiš na restavracije, namenjene domačim turistom. Te so presenetljivo poceni, celo mnogo cenejše kot v drugih maroških krajih.

Mnogo prijetnejše obmorsko mesto je Essaouira, ki leži dobrih dvesto kilometrov severneje. Tudi tu je mogoče vse leto uživati na dolgi peščeni plaži in si privoščiti kopanje pozimi, pa čeprav se Atlantik nikoli posebno ne ogreje. Zato pa je na plaži vsak dan priložnost za poležavanje na soncu, igro nogometa ali celo za jahanje kamele. Visoki valovi in veter pa predstavljajo pravi raj za ljubitelje kajtanja in deskanja.

Barantanje v mačjem mestu

Glavna privlačnost Essaouire so ozke ulice, stisnjene za mogočno obzidje. Tu vabijo številne trgovine, lokali in majhne tržnice, ki vsako jutro pričarajo prijetno vzdušje arabske dežele. V labirintu stojnic, trgovin in delavnic ponujajo vse mogoče: od bolj ali manj izvirnih spominkov, preprog, bižuterije, nakita, keramike, oblačil, čevljev, umetelno oblikovanih luči in lantern, ogledal, pohištva pa do pregrešno mamljivih sladic, živobarvnih začimb, naravnih kozmetičnih preparatov in zdravilnih zelišč, v stožce zloženih oliv, raznovrstnih datljev in svežega sadja. Trgovci te na vsakem koraku skušajo zvabiti v svojo trgovino. Tudi z vabilom na pravi čaj z metinimi listi. Spodobi se ga popiti, čeprav je zelo močnega okusa, zaradi česar mu dodajo velike količine sladkorja. Kljub prijaznosti in ponujeni pijači brez barantanja seveda ne gre.

Namesto na plažo se velja za spremembo podati do vedno živahnega pristanišča. Modro obarvani čolni neumorno pristajajo s tovorom rib. Večino prodajo kar na pomolu, kjer ti jih domačini mimogrede očistijo, po želji pa tudi spečejo v bližnjih provizoričnih restavracijah na prostem. Živahno dogajanje v pristanišču ves čas spremljajo galebi in potepuški mački. Domačini so do mačk zelo strpni. Tudi kadar se smukajo med nogami gostov v restavracijah ali zaidejo v katero izmed številnih trgovin. Mesto je res videti kot pravi mačji raj.

Kraljevo mesto

Pravi biser med maroškimi mesti je Marakeš, ki leži v veliki oazi ob vznožju pozimi zasneženega gorovja Atlas. Čar starodavne prestolnice vladarskih rodbin se kaže predvsem v starem mestnem jedru - medini. Tu se stiskajo palače, tržnice, trgovine, hoteli in seveda mošeje, vključno z najbolj znano Koutoubia. Občudovati jo je mogoče le od zunaj, saj v Maroku v mošeje lahko vstopijo le muslimani. Nedaleč stran vabi velikanski trg Djemaa el Fna. Tam se vedno nekaj dogaja. Vse od ranega jutra pa do poznih nočnih ur trg vrvi od življenja. Sprva na račun tržnic, ki ga oklepajo z vseh strani. Že dopoldne se jim pridružijo zdravilci, napovedovalci prihodnosti, pisarji, pripovedovalci zgodb, glasbeniki, plesalci, krotilci kač in še kdo. Prav vsi skušajo pritegniti pozornost mimoidočih in tako nekaj zaslužiti. Proti večeru sredi trga vznikne na desetine stojnic, na katerih pečejo, cvrejo, kuhajo in dušijo. Tu lahko v družbi domačinov okušate tradicionalne jedi. Čarobno dogajanje v osrčju Marakeša že od nekdaj privlači tako domačine kot tujce. Seveda ima v mestu svojo rezidenco maroški kralj, nedaleč stran pa stoji eden najrazkošnejših hotelov La Mamounia. Tujci se vedno pogosteje odločajo za daljše bivanje v mestu. Za ta namen kupujejo in obnavljajo stare mestne hiše, imenovane riad. Mnoge potem namenijo za oddajanje.

Puščavske skušnjave

Za več kot 4000 metrov visokim pogorjem Atlas se pokrajina počasi spušča in spreminja v puščavo. Najbolj slikoviti kraji se ponujajo prav na robu Sahare. Vanje so se zagledali celo najslavnejši filmski ustvarjalci in v okolici mesta Ouarzazat so posneli kar nekaj spektakularnih filmov. Bližnje utrjeno naselje Ait Benhaddou je ena najbolj priljubljenih filmskih kulis v okolici, hkrati pa tudi del svetovne dediščine Unesca. Še več podobnih, a manj slavnih utrjenih naselij je mogoče občudovati v dolini Draa. Ta vodi globoko v puščavska prostranstva, ki tako privlačijo turiste. Številne agencije v mestu Zagora in še kje organizirajo eno- ali večdnevne oglede peščenih sipin.

Z avtobusom ali taksijem

V Maroko je najceneje leteti s katerim izmed nizkocenovnih letalskih prevoznikov; iz Milana že za manj kot 150 evrov (povratna vozovnica). Nekaj več stanejo čarterski poleti iz Münchna. Letala najpogosteje letijo v Agadir, Marakeš in Casablanco.

Potovanje po Maroku je zelo preprosto. Za sprejemljivo ceno je mogoče najeti avto. Vožnja z izjemo največjih mest ni problematična, policisti pa so prijazni in tujcem včasih tudi spregledajo kakšen prekršek. Tudi avtobusne povezave so zelo dobre. Velja pa odšteti nekaj več za vožnjo z državnim podjetjem CTM. Ti avtobusi so sodobnejši in hitrejši, saj ne ustavljajo za vsakim vogalom. Običajno so tudi manj zasedeni, možna je rezervacija. Sprevodniki so bolj pošteni in ti za prtljago ne skušajo zaračunati preveč (5 dirmov oziroma manj kot pol evra je dovolj). Slednje se redno dogaja na zasebnih avtobusih. V večjih mestih se splača najeti taksi, včasih tudi za celodnevni izlet. A za ceno se je vedno treba dogovoriti vnaprej.

Za manj kot evro popiješ kavo in čaj, sveže stisnjen pomarančni sok, poješ solato ali enolončnico, imenovano harira, kar dve uri uporabljaš računalnik z internetno povezavo… Prenočišče za tri evre predstavlja posteljo v sobi brez oken in s skupno kopalnico s hladno prho. Že za deset evrov pa je mogoče dobiti spodobno sobo s kopalnico in toplo vodo. Kosilo je mogoče dobiti že za tri evre, kilogram pregrešno mamljivih sladic za dva evra in pol... Slednje sem odkril na tržnici v mestu Inezgane, ki leži na pol poti med Agadirjem in mednarodnim letališčem. Inezgan je tudi veliko avtobusno postajališče, od koder se je mogoče takoj po pristanku letala odpeljati na kateri koli konec Maroka. Menjava denarja je preprosta, še posebno v zasebnih menjalnicah. Težava nastopi pri menjavi maroških dirmov v evre: to je mogoče storiti le na letališču ali v mednarodnem pristanišču.