In?
Minuli teden sem slišal za tipa, ki se je s tomosom APN4 najprej odpeljal do Barcelone, prečkal švicarske Alpe in potem še švrc do Amsterdama. Kjer ga je prodal. No, pokončni Kranjec ima tudi šibkosti. Menda najbolj obupno pogost »pick up line« domačijskega moštva, s katerim moški pristopijo k neznani ženski, naj bi bil: »In?« Kot da je ona uletela do njega in ne on do nje. Znan tip gnjavaže tudi sicer. Če pišeš javno, se budala izpostavljaš, kdo kdaj kaj prebere in potem kdaj na koga naletiš v živo. Najbolj nadležno nerodni so osebki, ki ob srečanju hlinijo, da te niso brali, kljub temu pa kažejo neodložljivo potrebo, da ti nekaj razložijo, ne da bi se prej enostavno predstavili oziroma se spoznali. Osebe, ki ne kažejo šibkosti. Tereza V. (Tereza Vuk, pisateljica) je to izvedla drugače. Direktno iz prve: »Ej, Mehle, ja vem, pišeš. Jaz tudi. Rasturam. Daj mi zrihtaj, da pišem kolumno za Dnevnik.« Nobena razlaga, da nimam te moči, ni pomagala. »Ne, ti misliš, da ne pišem dovolj dobro,« mi je težila naslednjih par let. In bolj, ko sem jih poskušal razložiti, da je tak uletaj podobno nemogoč, kot takrat, ko sem s komentarjem o pokolu na pekinškem trgu vletel na Teleks, češ: »Če ste res take face, za kakršne se imate, boste tole objavili,« manj razumevanja je kazala. Parkrat me je uspela postaviti v položaj, podoben kakšnemu tajkunu, ki naleti na odpuščene delavce, pri čemer tajkun neljubost verjetno trdosrčno ignorira, Terezo pa je bilo težko ignorirati. Praviloma sva si delila isto teraso Jalle, pa še specialno žilava kavkica je. A pisala je vedno dobro. Sproščeno, direktno, srčno, pametno, v svojem jeziku, na mah. Tako, kot je to najboljše. Če se ne motim, je Mitja Kunstelj začel pisati spodbujen tudi z njenimi zapisi na spletu. Tistimi prvimi. In oba pišeta tako, da pritegneta. Nič preveč. Ker ni poanta v besednih bravurah, ampak v tem, da poveš, kar misliš. Torej, da imaš kaj povedati. In če pri pisanju še žuriraš, imaš veliko možnosti, da boš povzročil ugodje tudi pri bralcu. Potem pa uletim onič pred Jallo in jo ugledam blagostno spremenjeno na podoben način kot ženske, ki rodijo. Realizirana. Izdala je knjigo. Svojo lastno. Prodala mi jo je po znižani ceni. Odpravil sem se domov, poiskal na PTT kupljena očala, dahnil v leče, jih očistil in se je lotil. Tako na brzino nisem šavsnil približno 30 neoštevilčenih strani pred spanjem že dolgo. Res dobro branje. Neke vrste dnevnik tega, kako se lovi z bivšim tipom, ki mu občasno namenja strašno seksi ljubke opazke, kako vedno znova najde razlog, da preloži ukvarjanje s športnim življenjem (laufanjem) ter zabrede v nešportnega (ah, kako znano), ob tem pa stalno našteva glasbene podlage, kar pomeni, da ob knjigi dobiš še soundtrack. Kar je specialno spretno. Rock'n'roll knjiga, čeravno je rock'n'roll proslul pojem, v imenu katerega se dogajajo razni Egipti in Turčije (mar ni Turkom edinim »laufalo« v zadnjem času?), v ozadju pa stoji vse kaj drugega. Bravo, punca. Izpeljala je zadevo. Čas je poln morilcev in jamračev, ki menijo, da bi se zadeve morale zgoditi kar same od sebe in njim v prid, redko kdo pa sploh ima resno namero, kaj šele da zastavi svoje polno ime in to namero zares tudi izpelje. Je pa v ozadju tega, da se tovrstne akcije, ki postavljajo nove kriterije za iskrenost, pojavljajo sočasno s tem, ko se elita naše družbe, torej taisti, ki so odločali že prej, zdaj bi pa spet postavili nova pravila, zapleta v vse večjo konformistično neprepričljivo žlobudro, neka logika. Ki je v škodo drugih. Ker če ne zmoreš prepričljive iskrenosti, tudi nimaš s čim manipulirati. Tiltneš. Kot model In?, ki je minuli teden naduto težil kelnarju, kaj od na meniju napisanega sploh zna pripraviti, da mu je ta na koncu rekel: »Vse vključno s stojo na glavo. Bi videl? Evo je,« in se na asfaltu pred njim postavil na glavo, da se je frajer zgolj pobral.