Ptujski lük, avtohtona sorta čebule, ki jo na Ptujskem polju pridelujejo več kot dvesto let, je staro ime za čebulo, ki je posebnega videza in okusa, zato je leta 2011 pridobil oznako zaščitene geografske označbe. Najdemo ga v obliki tradicionalnih vencev in manjših pakiranjih. Zaradi pletenja v kite ima Ptujski lük več zelenega listja, listje je bolj žilavo in se ne lomi ob puljenju. Slednje je zelo pomembno, saj ga že od nekdaj spravljajo izključno ročno. Suho podnebje ob dozorevanju in plitva, peščena, s hranili slabše založena tla, so vzrok, da je sorta razvila ostrejši okus.
Edinstveni Ptujski lük
Ptujski lük je edinstven, saj v Sloveniji ni druge sorte ali hibrida, ki bi bil tako podoben Ptujskemu lüku, da bi ga lahko zamenjali z njim. »Pridelovalci smo spoznali, da je pri pridelavi Ptujskega lüka pomembno upoštevati dobre stare kmetijske prakse. Že naši dedki so vedeli, da lük zahteva posebno nego, ročno sajenje, obiranje in pakiranje,« je dejal predstavnik pridelovalcev Branko Majerič. Območje pridelovanja ptujske čebule je zgodovinsko pogojeno in obsega ravninski del ptujskega polja, ki se razteza med reko Dravo, reko Pesnico, mestoma Ptuj in Ormož ter obronki Slovenskih goric.
Lükarji s Ptujskega polja so tradicijo triletne pridelave čebule ohranili vse do danes. Tako kot nekdaj ga tudi danes pridelujejo na naravi prijazen integriran ali ekološki način, ki zagotavlja visoko kakovost njegovih plodov. Skladno z dolgo zgodovino pridelave so se v teh krajih razvili in obdržali mnogi lükarski običaji, tradicionalne jedi in tudi arhitektura hiš, katerih napušči so bili prilagojeni za sušenje lüka. Edinstvenost Ptujskega lüka se izkazuje v srčasto-ploščati obliki srednje velikosti, rdečerjavi barvi suholistov ter beli in vijoličnordeči barvi mesa. Prednost te sorte čebule so dolgotrajno skladiščenje, izredna kakovost, odlične lastnosti pri kuhanji in zmerno oster okus, ki daje jedem izjemen okus.
Čebula in česen zahtevata veliko ročnega dela
Zagotovo v vseh slovenskih pokrajinah čebula in česen predstavljata nepogrešljivo sestavino mnogih jedi. Lahko bi rekli, da tako kot brez krompirja slovenska kuhinja ne bi obstajala brez čebule in česna. Žal sta to dve zelenjadnici, ki zahtevata še vedno veliko ročnega dela. Zato cena slovenske čebule in česna ne more konkurirati ceni uvožene zelenjave. Glede na vedno strožje zakone o delu in davčno zakonodajo lahko pričakujemo, da bo zagon in veselje, ki ga imajo po skoraj četrt stoletja (po letu 1990) ponovno slovenski pridelovalci zelenjave z pridelovanjem slovenskega česna in čebule, kmalu ugasnil. Tudi (ne)slovenski trgovci so ponovno začeli pritiskati na cene domače zelenjave, posebno česna.
V 25 letih se je tudi tehnologija pridelave čebule spremenila. Poleg tega pridelava domačih sort ne sme in ne more biti tako intenzivna, kakor je pridelava visoko rodnih hibridov. Slovenske avtohtone sorte so nastale na slovenskih kmetijah, kjer nikoli niso pretiravali z gnojenjem, saj gnoja tudi ni bilo veliko. Zato je treba mišljenje, če bomo bolj gnojili, bo pridelek večji, preusmeriti v tehnologijo, ki bo vsebovala širok kolobar, skrb za kvalitetno zemljo, saj imata tako čebula kot česen plitev koreninski sistem, ki ne prenese zbijanja tal, predvsem pa še nimamo dodelane tehnologije pri sajenju in tudi spravilu pridelka.
Ohranitev pridelave tradicionalne sorte
»Edinstvene lastnosti, ki odlikujejo avtohtono čebulo s Ptujskega polja, slovenskemu potrošniku ponujajo kakovostno slovensko čebulo,« poudarja Miša Pušenjak, strokovnjakinja za zelenjadarstvo, in dodaja, da »zaščiten Ptujski lük ne pomeni samo ohranitve pridelave te tradicionalne sorte, ampak tudi dviga tržno pridelavo, povečuje konkurenčnost in možnost dopolnilne dejavnosti na manjših kmetijah na tem območju, hkrati pa predstavlja možnost za popestritev turistične ponudbe podeželja«.
