Lesna industrija je daleč od nekdaj paradnega konja gospodarstva

K večji stabilnosti trga naj bi pripomogla ustanovitev posebne družbe po predlogu zakona o gospodarjenju z gozdovi v lasti države, ki pa zdaj čaka na novo vlado. Ta družba bi vzpostavila zbirne centre na območjih, najbolj prizadetih po ledeni ujmi, ter določila ceno sečnje in lesa, les pa prodajala domači lesnopredelovalni industriji in ji pomagala iz krize. Kakšne so razmere v lesni industriji, smo povprašali vodilne v podjetjih te panoge. Odgovorili so nam direktor Lumarja Marko Lukić, direktor LIP Bled Alojz Burja in Gregor Benčina, predsednik upravnega odbora skupine Jelovica.

Lumar: V Lumarju z dobavo lesa nimamo težav, saj obstajajo zanesljivi in kakovostni dobavitelji. Les dobavljamo iz Avstrije in Nemčije, nekaj pa ga imamo iz lastne žage Timberia v Rušah. Bi pa seveda želeli ves les dobiti v Sloveniji, kar pa na žalost ni možno. V Sloveniji imamo vse možnosti, da bi bili les in leseni polizdelki ali izdelki naša konkurenčna prednost, pa je zaradi neizdelane strategije lesnopredelovalna industrija tako rekoč zlomljena.

LIP Bled: Žal smo zadnji dve leti uspeli doma kljub rednim plačilom hlodovine dobaviteljem pokriti samo polovico svojih potreb, zato smo bili prisiljeni drage polizdelke za našo proizvodnjo opažnih plošč v Bohinjski Bistrici kupovati v Avstriji in na Češkem. Sedaj je hlodovine na trgu preveč. Ker pa so propadli vsi domači proizvajalci ivernih plošč, osnovno surovino za proizvodnjo notranjih vrat na Bledu, to je iverke, kupujemo v tujini.

Jelovica: Stroga mednarodna merila in pridobljeni certifikati, s katerimi se ponašajo izdelki, narejeni v Jelovici, zahtevajo da je v naših hišah in oknih vgrajen le najkakovostnejši les. Zaradi zavezanosti kvaliteti kot eden redkih proizvajalcev hiš za konstrukcijske elemente uporabljamo izključno lepljen les najvišje kvalitete, kar naših izdelkom zagotavlja dolgoročno trdnost in stabilnost.  Vsekakor si prizadevamo, da je v naše izdelke vgrajenega čim več slovenskega lesa, a  se zaradi strogih standardov, ki jih dosledno upoštevamo pri delu, nemalokrat zgodi,  da moramo posamezne lesene polizdelke poiskati tudi v tujini. Predvidevamo, da so hiše in okna Jelovica izdelani pretežno iz slovenskega lesa, žal pa je ta les v polizdelke včasih predelan v tujini.

Lumar: Paradoksalno je, da ob vseh gozdovih in količini lesa, ki ga Slovenija premore, ne moremo priti do zadostnih količin hlodovine, ki bi jo lahko obdelali in uporabili za naše hiše. Tukaj bi se zagotovo lahko zgledovali po severnih sosedih, ki so natančno definirali celotno lesnopredelovalno verigo in danes uspešno izdelujejo polproizvode in končne proizvode iz lesa z visoko dodano vrednostjo.

LIP Bled: Domači les je zelo kakovosten in ga je več kot dovolj.

Jelovica: V Sloveniji, bogati z gozdom, najdemo vse vrste lesa, vsekakor pa lahko rečemo, da v Sloveniji tudi zaradi dobrega gozdarjenja raste zelo kakovosten les, ki ga je za domačo lesnopredelovalno industrijo in tudi druge potrebe dovolj. Težava, ki jo zaznavamo v zadnjih letih, je čezmeren  izvoz nepredelanega lesa v tujino, saj s tem naše okolje izgublja priložnost za ustvarjanje dodane vrednosti oziroma novih še kako potrebnih delovnih mest. Po vseh evropskih merilih bi v Sloveniji glede na obseg letnega poseka ta panoga lahko  zaposlovala 40.000 ljudi, grenko pa je dejstvo, da jih je trenutno v panogi zaposlenih le 10.000 ter da je trend zaposlovanja v panogi še vedno negativen.  Zaradi napačnih preteklih odločitev še vedno izgubljamo vsi, država, podjetja in zaposleni.

Lumar: Lesnopredelovalna industrija potrebuje nov zagon, zato jo je treba v celoti reorganizirati. Pristojni so sicer sprejeli strategijo in predvidene ukrepe, s katerimi so opredelili pomen lesa za Slovenijo. Menimo, da je treba že od poseka do izdelave in prodaje končnega izdelka vedeti, kaj se z lesom dogaja, saj bomo le tako lahko pripravljali in izvajali učinkovite programe ravnanja z lesom. Kljub temu, da se vsi zavedamo pomena in izjemnih priložnosti, od gradnje nizkoenergijskih in pasivnih objektov ali energetske sanacije stavb, ki bi lahko na dolgi rok zagotovili več kot 15.000 novih delovnih mest, pa omenjene strategije v praksi še zmeraj ne izvajamo. Vseeno upamo, da bo sprejet akcijski načrt ponovno obudil slovensko lesno industrijo, ki je nekdaj že bila eden izmed paradnih konjev našega gospodarstva.

LIP Bled: Slovenska lesnopredelovalna panoga deluje v Sloveniji zaradi delovne intenzivnosti v izrazito neugodnih razmerah. To še posebno velja za velika podjetja. Vlada bo morala pripraviti konkretne ukrepe, da bodo razmere takšne, da se bo lesnopredelovalna panoga ponovno postavila na noge. Potrebna bodo vlaganja domačega in/ali tujega kapitala. Naravne danosti za razvoj so! V prvi vrsti pa bo morala država zagotoviti lesnim predelovalcem dovolj hlodovine za predelavo iz državnih gozdov, da nam ne bo treba uvažati dragih polizdelkov iz tujine. Naše proizvodne zmogljivosti potem delajo s polovično močjo, za povrh pa so v tem primeru še nerentabilne.

Jelovica: Novi zakon gozdu načeloma daje pravo mesto in izhodišče za naslednje, tudi z lesom povezane aktivnosti, ki smo jih v Sloveniji v minulih dvajsetih letih žal povsem pozabili, ob tem pa smo izgubili več kot 20.000 delovnih mest. Menim, da je dobra osnova,  moral pa bi pokrivati tudi vprašanje gospodarjenja z lesom oziroma vzpostavitve celovite gozdno-lesne verige, kar je po mojem mnenju edini pravi  pristop. S tem bi omogočili, da dodana vrednost, to so tudi delovna mesta v tej panogi, ostajajo in nastajajo v Sloveniji, ne pa da smo surovinska baza za predelavo v drugih državah, od katerih  v nadaljevanju kupujemo drage polizdelke in izdelke. Ideja o ustanovitvi državnega podjetja Slovenski gozdovi je bila dobra, posnema dobre prakse iz tujine. S takšnim načinom bi država dejansko  lahko pričela gospodarno upravljati s svojim gozdom in privabljati domače in tuje investitorje na področju lesne predelave ter tako za nekajkrat povečala prihodke iz naslova njenega gozda, s katerim danes  ob približni količini 1,2 milijona kubičnih metrov poseka ustvari le okoli 14 milijonov evrov. Za primer naj navedem, da  se na osnovi predelave enega milijona kubičnih metrov lesa v končne proizvode  lahko ustvari 10.000 delovnih mest oziroma tristo milijonov evrov dodane vrednosti.  

Lumar: Čeprav zanimanje za nizkoenergijsko in pasivno gradnjo v Sloveniji raste, menimo, da obstaja še izjemno veliko potenciala. Dobro bi bilo, da bi država ob subvencijah Eko sklada sprejela tudi druge ukrepe in uredbe, ki bi še bolj spodbujali tak način gradnje. V Sloveniji imamo zelo veliko priložnosti pri sanaciji starejših stavb, kjer bi lahko država s spodbudami vplivala na kakovostno energetsko sanacijo in s tem pomagala pri obuditvi gradbenega sektorja, zaposlovanju in rasti celotnega gospodarstva. Prav tako pa je še zmeraj veliko priložnosti pri zelenem javnem naročanju, ki še ni zaživelo in bi po našem prepričanju z manjšimi popravki tudi pozitivno vplivalo na gradbeni sektor v Sloveniji.

Gradnja energetsko varčnih objektov mora imeti prednost, postati mora standard, saj imajo takšni objekti bistveno večjo dodano vrednost. Prav tako pa, ko govorimo na primer o plusenergijskih ali aktivnih hišah, tudi vemo, koliko nas ključna dobrina, torej sonce, za zdaj stane. Danes prihodnjo rast cen drugih energentov težko ocenimo. Tako lahko že zdaj omejimo tveganja, povezana z gibanjem cen energentov, hkrati pa naredimo zelo veliko za okolje.

LIP Bled: V Sloveniji je les premalo cenjen kot gradbeni material in tudi v obliki lesenih izdelkov. Naši gradbinci in arhitekti lesa ne znajo dovolj dobro vključiti v svoje projekte. Slovenska družba izdelkov iz lesa ne ceni dovolj, zdi se, da meni, da niso moderni. Čisto drugače je na primer v sosednji Avstriji.

Jelovica: Les z leti pridobiva vrednost in je tako vse bolj cenjen material, s povečevanjem možnosti uporabe pa počasi postaja  vse redkejša in dražja dobrina. Tako so napovedi velikih analitičnih družb, da bo zaradi pozitivnih lastnosti ki jih ima les, že leta 2020 svetovno povpraševanje po lesu večje od celotne ponudbe, kar je za države, bogate z gozdom, kot je Slovenija, vsekakor spodbudno.   Žal se na lokalnem nivoju še ne zavedamo kakšne prednosti ima les kot naraven material, zato je v Slovenji poraba lesa na prebivalca še vedno za trikrat manjša kot recimo v Avstriji ali Nemčiji. Menim, da je skrajni čas, da tudi v Sloveniji spoznamo prednosti lesa, jih ustrezno promoviramo s primeri dobrih praks in les kot material več vključimo tudi v javna naročila, saj je primeren za gradnjo vseh  vrst objektov.