Poznam primere večdesetletnega nagajanja sosedom tudi s strani »uglednih« in visoko izobraženih posameznikov, za katere si nikoli ne bi mislili, da so sposobni takega ravnanja, in to zaradi minornih zadev, kot je denimo drevo, ki meče rahlo senco na sosedovo zemljišče, ali pa gradnja prizidka k hiši, ki sega kakšen meter preblizu sosedske meje.
Namerno povzročanje težav zaradi banalnosti
Ko poslušam take zgodbe, se vprašam, kaj za vraga se podi po možganih človeka, da je pripravljen sosedu mnoga leta greniti življenje zaradi neke malenkosti, kot je denimo gradnja, ki sega meter ali dva preblizu sosedske meje. In ne samo sosedu, tudi sebi seveda, saj oseba, ki sosedu namenoma povzroča težave zaradi nekih banalnosti, zanesljivo ni srečna. Ali pa je zamorjena že do te mere, da se »hrani« le še s povzročanjem škode drugim. Da sploh ne govorimo o tem, na kako slabem glasu so graditeljski ovaduhi že samo zaradi golega dejstva, ker so pač – ovaduhi. Ti niso priljubljeni v nobenem režimu in na nobenem koncu sveta.
Pogosto se sprašujem, kakšen je sploh namen predpisov, ki tako široko varujejo sosedove pravice, da lahko ti vodijo različne pravne in sodne postopke zoper graditelje, in to več let? Varovanje sosedove lastninske pravice? Omejevanje samovolje graditelja? Načelo pravičnosti? Noben od teh argumentov me ne prepriča. Dejstvo namreč je, da nas vse lastnike nepremičnin varuje ustavna pravica do zasebne lastnine. Ta pa bi morala biti omejena le z enako pravico drugih lastnikov. To pa pomeni, da bi moral zakonodajalec omejevati lastninsko pravico graditelja (denimo v obliki podeljevanja statusa stranke v postopku sosedu) le v hujših primerih kršitev gradbene zakonodaje ali pa v hujših primerih rušenja sosedskega sožitja (denimo prekomernega povzročanja hrupa, onesnaževanja okolja).
Zakonodaja, pisana na kožo zavistnim in pikolovskim
Nikakor pa ne tako, da dopušča, da posamezniki z različnimi ravnanji (denimo s škodoželjnimi prijavami sosedov, z zlorabami instituta stranke v postopku) svoje pravice zlorabljajo, saj s tem več škode nastaja lastniku kot sosedu, prijavitelju. Zakonodaja je (bila) preveč pisana na kožo zavistnim, pikolovskim in nasploh problematičnim posameznikom, ki so s pridom izkoriščali pravice, ki jim jih je dajala. Stvari bi se dale izboljšati že z majhnim, a učinkovitim ukrepom – v primerih manjših kršitev sosedskega ali gradbenega prava bi lahko denimo zakonodajalec predvidel obvezno mediacijo med sosedoma, ki bi morala biti končana v razumskem roku – denimo v šestih mesecih.
Pri vsem skupaj se je potrebno vprašati tudi, kdo je odgovoren za to, da se je sosedsko nagajanje v Sloveniji tako razmahnilo. Kdo drug kot država, seveda. Zakonodajalec je namreč dolga leta celo podpiral različne sosedske »nagajalce«, denimo s širitvijo pogojev, ki sosedom omogočajo pridobiti status stranke v postopku, ali pa z ignoriranjem zakonske prepovedi zlorabe (sosedskih) pravic iz 12. člena Stvarnopravnega zakonika, ki jasno določa, da gre za navidezno izvrševanje pravice, če njen imetnik ravna z izključnim ali z očitnim namenom, da drugemu škoduje.
Žrtve tožb v odškodninsko tožbo
Pogojno dobra stvar v tej sosedski »pravni mineštri« je, da se lahko tiste žrtve sosedov – »nagajalcev«, ki so zaradi zlorabe pravice v skladu z zgoraj omenjenim 12. členom SPZ utrpeli škodo, odločijo, da bodo sosede odškodninsko tožili. Čeprav se za take tožbe v praksi odloča malo državljanov (kar je po svoje razumljivo, saj se ne želijo bosti s trdoglavimi in prepirljivimi sosedi, k takemu ravnanju pa jih odvračajo tudi visoki stroški pravdanja), pa bi bila kakšna krepka uspešna odškodninska tožba zoper takega soseda vsekakor dobra poteza, saj bi lahko delovala kot opozorilo vsem podobnim »tipom«, naj se v bodoče raje izogibajo svoje hudobne medsosedske prakse.
Kar se strank v postopku tiče, je moralo vmes poseči celo ustavno sodišče, ki je zakonodajalcu naložilo, da mora pojem stranke ustrezno zožiti. Tako je status stranke v postopku zdaj nekoliko drugače definiran. Ustavno sodišče je namreč leta 2011 razveljavilo zloglasni prvi in drugi odstavek 62. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO), v skladu s katerim so se imeli pravico postopka za pridobitev gradbenega dovoljenja med drugim udeleževati tudi lastniki nepremičnin in imetniki služnostne oziroma stavbne pravice na takšnih nepremičninah, ki jih je na podlagi vplivnega območja objekta, prikazanega za mejo v projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja določil pristojni upravni organ za gradbene zadeve. Zloglasni zato, ker je omogočal nesorazmerna vtikanja in nagajanja v postopkih za pridobitev gradbenega dovoljenja tudi različnim nepoklicanim in zlonamernim strankam.
Razlika med utemeljenim pravnim interesom in nagajanjem
Po novem mora upravni organ glede določanja strank oziroma stranskih udeležencev v postopku ravnati le v skladu z Zakonom o splošnem upravnem postopku (ZUP), in sicer v postopkih za pridobitev gradbenega dovoljenja, ki še niso pravnomočno zaključeni. To pa pomeni, da upravni organ po novem v postopku izdaje gradbenega dovoljenja od investitorja ne sme več zahtevati dopolnitev projektne dokumentacije, ki se nanaša na prikaz območja za dodelitev strank, ampak je dolžan v vsakem konkretnem postopku posebej ugotoviti, katere osebe bi lahko sodelovale v postopku kot stranski udeleženci, pri čemer pa je edino merilo določanja pravni interes. Slednjega pa izkaže oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi.
Upamo lahko, da bo sodna praksa pravni interes tolmačila razumno, ožje kot doslej, v vsakem primeru pa tako, da bo zlahka prepoznala razliko med utemeljenim pravnim interesom in interesom nagajati ali škodovati sosedu, ki s pravnim interesom seveda nima nič skupnega.
Mag. Boštjan J. Turk
