V dveh tretjinah blokov pomanjkljiva požarni načrt in načrt evakuacije

Pravilnik o usposabljanju in pooblastilih za izvajanje ukrepov varstva pred požarom določa, da mora biti program usposabljanja za varstvo pred požarom prilagojen potrebam in razmeram delovnega mesta ali delovnega oziroma bivalnega okolja ter vrsti in usposobljenosti udeležencev usposabljanja. Tako je treba tudi gibalno ovirane osebe seznaniti s preventivnimi ukrepi varstva pred požarom in najpogostejšimi vzroki za nastanek požara (na primer pri kuhanju, kajenju, uporabi sveč, nepravilni uporabi kurilnih in grelnih naprav, uporabi jeklenk z utekočinjenim naftnim plinom). Poučiti jih je treba, kako prepoznati nevarnost za nastanek požara in kako ravnati ob požaru. Seznanijo naj se tudi s tem, kdaj in kako poklicati številko za klic v sili 112 oziroma nanjo poslati kratko sporočilo po telefonu.

Požar v objektu je nevaren. Navadno lahko pričakujemo, da bodo ljudje produkte, nastale med gorenjem, hitro zaznali in se prav tako hitro umaknili iz objekta. Povsem drugače je, če so uporabniki gibalno omejeni ali pa niso sposobni zaznati požara. Takšne osebe ne slišijo navodil in se brez tuje pomoči ne morejo umakniti na varno. V tem primeru postane požar še bolj nevaren, uporabniki objekta pa so izpostavljeni večjemu tveganju. Pri načrtovanju ukrepov varstva pred požarom je treba ugotoviti, koliko gluhih in naglušnih, slepih in slabovidnih, gluhoslepih ter gibalno oviranih oseb je v stavbi, kje so in kakšno pomoč bodo potrebovale. Določiti je treba osebe, ki bodo pomagale pri evakuaciji, in njihove zadolžitve. Za varno evakuacijo morajo biti evakuacijske poti in zasilni izhodi prosti in prehodni, vratne odprtine in hodniki dovolj široki, tla nedrseča in nakloni klančin ustrezni.

Gasilska društva predstavljajo vlogo in pomen gasilnika z demonstracijami gašenja z gasilnikom ali požarnimi odejami, ki jih lahko uporabimo za prekrivanje začetnih požarov. Posebna pozornost je namenjena osebam, ki so v ustanovah odgovorne za gašenje začetnih požarov in izvajanje evakuacije. Z njimi se pogovarjamo o sodelovanju v primeru požara in načinu evakuacije. Problematiko evakuacije je treba v objektih, kjer so osebe s posebnimi potrebami, vzeti še posebno resno. Vajo evakuacije je treba organizirati tako, da so uporabniki objekta seznanjeni z omejitvami oseb s posebnimi potrebami ter jim bodo znali ob evakuaciji pomagati.

Predvsem moramo ostati mirni. Če nismo v smrtni nevarnosti, poskušajmo omejiti oziroma pogasiti požar z razpoložljivimi sredstvi. Če ugotovimo, da sami ne moremo pogasiti ognja, pokličemo na številko 112 ter sporočimo, kdo kliče, kaj se je zgodilo, kje se je zgodilo, koliko je ponesrečencev, kakšne so poškodbe, kakšne so okoliščine na kraju nesreče ter kakšna pomoč je potrebna. Gasilci po aktiviranju ukrepajo na intervencijah v skladu z operativno-taktičnimi postopki glede na vrsto nesreče.

Po podatkih iz programa Spin je bilo letos okoli 1400 požarov na objektih, skoraj 700 v naravi in okoli 270 na prometnih sredstvih. Poškodovalo se je okoli 140 ljudi, smrtnih žrtev pa je bilo dvanajst. Glavni vzroki za požare na objektih so gradbene in tehnične pomanjkljivosti, človeški faktor – neprevidnost, malomarnost ali namerna povzročitev ter naravni pojavi – strela in samovžig.

Točnih podatkov o požarnih načrtih in načrtih evakuacije nimamo. Teh evidenc na Gasilski zvezi Slovenije ne vodimo, čeprav morajo po zakonodaji vsi, ki so obvezni izdelati požarne načrte, le-te poslati tudi gasilskim enotam. Nadzor nad tem izvaja Inšpektorat za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami. V minulem letu so pomanjkljivosti ugotovili pri 67 odstotkih nadzorov. Najpogosteje so ugotavljali neskladje v požarnih redih, požarnih načrtih in načrtih evakuacije, pri usposabljanju zaposlenih in vzdrževanju sistemov aktivne požarne zaščite. Velikokrat pa so zabeležili tudi založene evakuacijske poti in opustitev predpisane požarne straže pri vzdrževalnih delih, ki so žal še vedno eden od pogostih vzrokov za velike požare v objektih. Upravniki se te problematike še vedno premalo zavedajo. Dostikrat je to stvar, ki pač mora biti urejena, ne zavedajo pa se uporabne vrednosti požarnih in evakuacijskih načrtov. Zato želimo v tem mesecu še posebej opozoriti na to problematiko.

Vaje in druge oblike usposabljanja so izjemnega pomena za požarno varstvo. Z različnimi oblikami usposabljanja želimo lastnikom in uporabnikom objektov kot tudi reševalnim službam predstaviti pomen in vlogo požarno-preventivnih ukrepov. Ob upoštevanju ukrepov namreč lahko preprečimo nastanek nesreče oziroma zmanjšamo njihovo število, če pa do nesreče pride, lahko zmanjšamo posledice. Zanimanje gasilcev, drugih reševalnih služb in organizacij ter občanov je za usposabljanje in druge preventivne aktivnosti veliko. Posveti in vaje ter druge aktivnosti, ki jih organiziramo predvsem v mesecu oktobru, so dobro obiskani.

Slovensko gasilstvo temelji na prostovoljnem gasilstvu, saj so le v večjih mestih ustanovljene poklicne gasilske enote. Danes se več kot 120 gasilskih zvez združuje v Gasilsko zvezo Slovenije, v 1.346 prostovoljnih gasilskih društvih pa deluje več kot 158.000 članov, od tega kar četrtina (38.000) mladih in 30 odstotkov (48.000) članic. Okoli 50.000 operativnih gasilcev je usposobljenih in razporejenih v operativne gasilske enote, ki zagotavljajo visoko operativno pripravljenost za zaščito in reševanje v primeru požarov ter naravnih in drugih nesreč. V večjih mestih imamo 13 poklicnih gasilskih enot, v katerih deluje okoli 650 poklicnih gasilcev. V teh mestih javno gasilsko službo izvajajo skupaj poklicni in prostovoljni gasilci. Dobra organiziranost, opremljenost in usposobljenost omogoča slovenskim gasilcem hitro in učinkovito ukrepanje ob požarih. Prostovoljne gasilske enote so v večini opremljene z ustreznimi gasilskimi vozili in drugo gasilsko zaščitno in reševalno opremo glede na kategorijo. Preko Gasilske zveze Slovenije se na različnih osnovnih in dopolnilnih izobraževanjih usposobi več kot 14.000 prostovoljnih gasilcev na leto, tako da je tudi usposobljenost operativnih gasilcev zelo dobra.