Jupol – 45 let od nastanka ljudske barve

JUB od leta 1875

Začetki proizvodnje mineralnih barv na današnji lokaciji podjetja JUB segajo v leto 1875, ko je Viktor Gale, lastnik mlinov za žito, pričel mleti različno obarvane minerale tako imenovane zemeljske barve. Najpogostejše surovine za izdelavo zidnih barv so bile v tistem času saje, rdeča kreda, oglje, apno, svinčev, železov in drugi oksidi. Za oprijemanje teh barv na površine so jim bila pozneje dodani olja, mast, klej in druge snovi, ki jih danes poimenujemo veziva. Leta 1919 se je kot ime podjetja prvič pričelo uporabljati JUB, ki se je ohranilo do danes. Med obema svetovnima vojnama je bil JUB že uveljavljena tovarna barv, ki je svoje izdelke prodajala po vsej Kraljevini Jugoslaviji. V času druge svetovne vojne nekaj časa ni delovala, po vojni pa je bila proizvodnja obnovljena in v desetih letih ponovno dosegla obseg pred pričetkom vojne.

Juboflor

Florjan Regovec se spominja let po svojem prihodu v JUB (leta 1955), ko se je zaposlil kot mlad laborant: »Preprosta proizvodnja, katere glavni izdelki so bili suhe barve, steklarski kiti ter orehovo lužilo v zrnu, ni več zdržala konkurence na takratnem jugoslovanskem trgu. Proizvodnja suhih barv je bila premalo, da bi tovarna imela neko bodočnost. Nujno je bilo najti izdelek. Zavedal pa sem se tudi, da ne smem in ne morem iti v program Colorja ali Heliosa. Nismo imeli niti znanja niti denarja za proizvodnjo oljnatih barv ali lakov. Idejo smo dobili od tam, od koder bi jo najmanj pričakoval – iz Afrike. Iz Zagreba mi je predstavnik podjetja Kemikalije prinesel vzorec barve, ki jo je kupec v Afriki uvažal iz Holandije. Kupoval bi jo tudi v Jugoslaviji, če mu pošljemo večji vzorec, barvno karto in ceno. Naredil sem točno analizo sestava te barve. Sestavljena je bila iz veziva v prahu, polnil ter snovi, ki povečujejo pokrivnost, in pigmenta ali zmesi več pigmentov. Barvo so si pleskarji sami pripravljali in so jo imenovali barva 'na kredo'. V laboratoriju sem začel delati razne poskuse in po daljšem času dobil nekaj, kar naj bi bilo podobno barvi 'na kredo'. Pri prvih korakih mi je zelo veliko pomagal Aleš Franc, mešalec barv na kolodrobih. Za prve poskuse sta poleg mene vedela samo Viktor Vode, ki je vzorce mešal, ter Aleš, ki jih je potem po navodilih zmešal z vodo in uporabil. Pigmente in polnila ter pokrivne pigmente sem dobro poznal s področja suhih barv. Veliko problemov in iskanja sem imel, da bi našel vezivo v prahu. Prijatelj direktorja uvoznega oddelka pri Kemiji-Impex, Ivo Steiner, mi je pomagal dobiti to vezivo v Holandiji. Nekaj let po začetku proizvodnje sem zamenjal tudi vezivo. Nismo namreč imeli dovolj deviz, in sem zato moral narediti precej poskusov, da smo ugotovili, kateri tip karboksimetilceluloze (CMC) najbolj ustreza naši barvi, zdaj že imenovani Juboflor. Ta sestava se je potem obdržala, dokler je tekla proizvodnja. Takrat je bil običaj, da se je izdelek poimenoval po tistem, ki je izdelal recepturo ali uvedel tehnologijo ali imel največ zaslug, da je bil izdelek tehnološko in kvalitetno primeren za trg.

Leta 1960 sem komaj izboril ime Juboflor, torej JUB + FLORjan. Toda '-flor' je le končnica in pomeni cvet. Zato barva ni dobila imena, ki bi bolj poudarilo ime avtorja.

Z redno proizvodnjo barv Juboflor se je začelo novo obdobje v razvoju JUB-a. Začel se je nabirati denar in začeli smo obnavljati tovarno in modernizirati obrate. Prihajali so novi ljudje, nov strokovni kader, ki je bil pretežno iz Ljubljane. Prej neznana tovarnica je nenadoma postala zelo znana po Sloveniji in tudi vsej Jugoslaviji.«

Revolucija na področju barv

»V začetku smo imeli zelo velike težave pri prodaji novega izdelka. Takrat ni bila navada, da bi si kdo upal sam prebarvati stanovanje. Običajno so to napravili z apnom, v katerega so dodali suho barvo. Na kredo pa si sploh nihče ni upal sam. Sestava barve na kredo je bila namreč skrivnost pleskarja, barvanje pa njihovo delo. Na podeželju so si ljudje sami barvali (kuhinjo, vežo, hlev, ponekod tudi fasado) z apnom. V mestih so obvezno najemali pleskarja, saj je bil problem dobiti apno. Problem je bil v tem, da ljudje niso verjeli, da bi sami lahko opravili tako 'zahtevno' delo. Pri poklicnih pleskarjih pa je naletela na velik odpor. Po njihovih pojmih je morala biti barva komplicirana in sad dolgoletnih izkušenj. Če je barva tako enostavna, da samo vodi dodaš tovarniško barvo brez vseh drugih primesi, že ne more biti dobra. Pa tudi trajna ne more biti in bo verjetno tudi kmalu obledela ter odpadla z zidu, so bili prepričani.

V odločilnih trenutkih se je izkazal takratni direktor Stante. Na njegov predlog je ob prisotnosti novinarjev in fotoreporterjev naš Aleš Franc prebarval pisarno direktorja Gospodarskega razstavišča. Kot se spomnim, je Delo takrat najbolj obširno in zavzeto objavilo, da poteka revolucija na področju barv. Novinar je še posebej poudaril dejstvo, da si bo odslej uporabnik lahko sam barval stanovanje. Slika našega Aleša je bila na prvi strani, desno zgoraj, kjer je od nekdaj rezerviran prostor za naše politike. Odziv je bil fantastičen. So pa potem nastali problemi doma v tovarni, saj ni nihče pričakoval toliko naročil in proizvodnja ni bila pripravljena na tak obseg količin. Delali smo nadure, najemali nove ljudi. Tako je JUB naenkrat postal znan po vsej Sloveniji in Jugoslaviji. Začetek proizvodnje in prodaje barv Juboflor je bil tudi začetek razvoja same tovarne. Ta izdelek je bil visoko akumulativen in je prinašal tako potrebni denar za modernizacijo in obnovo stare tovarne.«

Jubocolor

»Ko se je barva Juboflor že uveljavila na vsem jugoslovanskem trgu, sem začel raziskovati druge stvari, zanimive za naše področje, to je za obdelavo notranjih zidov in fasad. Začeli smo počasi prehajati k disperzijskim barvam. Vse nove izdelke sem najprej ponudil podjetju Slikar Maribor. Prek njih smo relativno hitro prišli do izpopolnjenih receptur in dobili izdelke dobre kvalitete, s katerim smo potem osvajali tržišča. Za JUB je bila to velika prelomnica. Naenkrat smo imeli kvalitetno disperzijo na bazi akrilnih smol. Akrilati so namreč veliko bolj kvalitetno vezivo za vrsto disperzijskih izdelkov, predvsem zunanjih premazov. Postali smo glavni proizvajalec izdelkov na bazi akrilatov. Prvi v tej skupini je bil Jubocolor, disperzijska barva za znotraj in zunaj. Ti barvni toni so bili namenjeni za samostojno uporabo ali za niansiranje belega Jubocolorja. Malo pozneje sem razvil disperzijsko barvo samo za znotraj, ki je bila sestavljena iz drugačnih emulzij in pigmentov. Jubocolor je bil osnova za celo paleto drugih izdelkov.«

Jupol

»Leta 1969 sem bil na obisku pri firmi Slikar v Mariboru, ko mi je tehnični vodja povedal, da morajo prebarvati najlepše baročno stopnišče (v Mestnem gradu Maribor. Baročno stopnišče povezuje pritličje in nadstropje in je bogato s kipci in štukaturami. Nosilni zidovi in stebri so pretežno kamniti in deloma mešani. Stropne konstrukcije nad pritličjem in mezzaninom so opečni oboki, ki so bodisi eliptične bečvaste, bodisi križne oblike; op. p.), vendar so želeli neko drugo barvo in ne disperzijsko Jubocolor in tudi ne Juboflor. Sestavil sem recepturo, kombinacijo obeh barv in uporabil tudi nekatera cenejša polnila. Dobil sem barvo, ki je bila boljša od Juboflora in nekoliko manj kot Jubocolor, uporabna je bila samo za notranja dela in na vlago ni bila odporna. Vendar je imela izredno dobre mehanske lastnosti v suhem stanju. Dobro je pokrivala, ni se brisala, bila je v pastoznem stanju. Ker je bila nova barva sestavljena iz pol Juboflora in pol disperzijske barve Jubocolor, smo dodali še ime tovarne JUB in dobili Jupol, ki ni bil predrag in uporaben za vse prostore v stanovanju, razen sanitarij in kuhinje ter poslovnih prostorov, ki so zahtevali pralnost sten. Bil sem prepričan, da je barva v redu. S prvo šaržo smo prebarvali omenjeno baročno stopnišče v Sloveniji. Jupol smo niansirali v rdeče rjavkasto barvo. Z dvema premazoma smo dosegli homogeno površino brez odtenkov. To je bil velik uspeh.«

In zgodba je potem šla samo še naprej. Z ljudsko barvo za amaterje in profesionalce. Z Jupolom in drugimi barvami ter sistemi za barvanje zidov znotraj in zunaj.