Izolator med stekli
Bistvo uporabe večslojne zasteklitve je v izkoriščanju plasti zraka med posameznimi plastmi stekla. Zrak postane dodaten toplotni izolator, medtem ko debelina šipe pravzaprav ne pomeni nič. Tako se dejavnik toplotne prehodnosti zmanjša za 0,1 W/m²K šele pri 2,5 cm debelem steklu glede na toplotno prehodnost običajno debele šipe (4 mm). Tako je izjemno pomembna širina medstekelnega prostora. Če je ta preozek, je toplotni upor zraka premajhen, zanimivo pa je, da ni dobro niti, če je ta prostor prevelik. Pri večji širini nastopijo intenzivnejši konvenkcijski (sevalni) toplotni tokovi, ki zmanjšujejo toplotni upor.
Klasična termopanska stekla so najpogosteje stekla s šipami debeline 4 mm in širino medstekelnega prostora 12 mm. Ta vmesni prostor pa je treba optimirati glede na medij, ki je v njem. Ta dvojna zasteklitev oziroma termopan ni energetsko učinkovita zasteklitev, saj je toplotna prehodnost dvojne zasteklitve z zrakom največ 2,9 W/m²K, kar je sicer dvakrat nižja vrednost od enojne zasteklitve.
Tako je povprečna vrednost lesenega okna z navadno izolacijsko zasteklitvijo okoli 2,6 W/m²K, bistveno boljša pa ni niti vrednost okna s plastičnim okvirjem oziroma krili z navadno oziroma termopansko zasteklitvijo. Tudi ob trislojni zasteklitvi brez plinske polnitve in emisijskega nanosa se energetska učinkovitost ne poveča bistveno (za vsega okoli 0,8 W/m²K oziroma z 2,9 na 2,1 W/m²K).
Nizkoemisijski nanos
Edina prava pot je izbira energetsko učinkovite zasteklitve, to pa so stekla z emisijskim nanosom ali nanosi in plinsko polnitvijo.
Večino oziroma kar dve tretjini toplotnih izgub skozi zasteklitev je sevalni toplotni tok. Za preprečevanje teh izgub so uporabili nizkoemisijske (low-e) nanose. Bistvo tega nanosa je, da omogoča neoviran prehod kratkovalovnega sončnega sevanja v prostor, navzven pa ne prepušča dolgovalovnega toplotnega sevanja predmetov, segretih na sobno temperaturo.
To so izjemno tanki in očesu nevidni kovinski oksidi ali polprevodniški filmi, ki zmanjšujejo emisivnost površine. Steklo s takim nanosom deluje kot sončna past. Nanos je občutljiv za mehanske dražljaje, zato je nameščen na notranji strani šipe, ki omejuje medstekelni prostor, lahko pa je tudi na notranjih straneh obeh šip, s čimer se še dodatno izboljša toplotni upor takega stekla.
Za upočasnitev prenosa toplote v medstekelnem prostoru namesto klasičnega zraka že kar nekaj časa uporabljajo žlahtne pline, kot so argon, ksenon in kripton. Tržno dostopne novejše tehnologije stekel tako danes dosegajo toplotno prehodnost 1,1 W/m²K. Razliko od stekel, ki so pred leti dosegala okoli 1,3 W/m²K, so dosegli s spremembo iz trdih nanosov v mehke.
Če imate dobra okna s klasično termopansko zasteklitvijo in se sprašujete, kako to, da porabite toliko toplotne energije, se odgovor skriva v steklih in vam ponuja rešitev. Zamenjavo stekel. Prav tako pa lahko, česar ne smemo pozabiti, z različnimi kombinacijami stekel zmanjšate tudi hrup.
