Tudi vi zadimite sosede? Nasveti za pravilno kurjenje z drvmi

Od kod zrak za kurjenje?

Ne bom začel z dimniki, njihovim vzdrževanjem in rednim čiščenjem, saj za to več kot dobro skrbijo dimnikarska podjetja, ki imajo ne le dolžnost, ampak tudi pravico, da naše dimnike redno preverjajo. Tudi številni smrtni primeri zaradi napačnega kurjenja se niso zgodili zaradi slabih dimnikov, ampak zaradi nedoločenih oziroma premajhnih dovodov zraka.

Vsi še kako dobro vemo, da ogenj gori le, če ima zrak in kisik. Ko zakurimo v gašperčku ob zaprtih novih oknih, na to več ne mislimo, a ogenj še vedno zahteva svoj odmerek kisika. Tako lahko pride do situacije s tragičnim koncem: ljudje in gašperček porabljajo kisik v zraku, ker ni zadostnega dovoda svežega zraka, v njem počasi zmanjka kisika, ogenj slabo gori, kadi se, namesto da bi drva zgorela v ogljikov dioksid, zgorijo tudi v za ljudi strupen ogljikov monoksid. Ljudje, ki ga vdihavajo, postanejo zaspani, omotični in na koncu zaspijo. Ob gorenju drv se počasi porabi ves kisik in ljudje v takem prostoru lahko umrejo, ne da bi v zraku začutili karkoli slabega. Večinoma sicer do tega ne pride, ker okna le niso povsem zatesnjena in ker vsega kisika ne zmanjka, a o posameznih tragičnih primerih še vedno beremo v medijih.

Največja težava pri kuriščih, ki jemljejo zrak iz prostora, v katerem so, in ne – kot je pravilno – od zunaj, je prav opisan problem, ki se ob zamenjavi starih, netesnih oken z novimi močno zaostri. Kamini z odprtim kuriščem (denimo stari kamini) in vsa druga kurišča, ki nimajo posebne cevi, po kateri bi se od zunaj dovajal zrak v kurišče, so smrtno nevarna, če ob njihovi uporabi okna niso stalno odprta. A zakaj bi potem sploh kurili s takimi pečmi, če so okna odprta in gre toplota ven? To zares nima nobenega smisla in kurišča brez lastnega dovoda zraka so vsekakor stvar preteklosti. Če jih morda še imate, jih takoj zavrzite, če vam je kaj do zdravja in ugodja.

Še posebno nevarne in nesmiselne pa so tako imenovane zibropeči, ki »ne potrebujejo dimnika« in seveda porabljajo zrak, ki ga nujno potrebujejo ljudje. Takšne izdelke bi sam prepovedal, saj ne berejo vsi navodil za uporabo, v katerih piše, da je dejanska uporaba možna le ob dovajanju ustrezne količine zraka. Tako pa smo spet pri odprtih oknih in nas bo ob kurjenju zeblo. Kurimo torej izključno v kaminih in pečeh z lastnim dovodom zraka iz zunanjosti stavbe.

Moč kurilnih naprav

Pri pečeh in kotlih na olje ali plin lahko zvezno spreminjamo moč kurilne naprave – če vanje usmerimo več zraka in goriva, je moč večja in obratno. V vsakem primeru plin ali olje gorita z vso močjo, saj se odmerja ustrezna količina zraka in goriva. Tudi pri sodobnih pečeh na pelete, lahko z uravnavanjem količine zraka (ventilatorja) in peletov določamo trenutno moč kurilne naprave. Povsem drugače pa je pri kurjenju z drvmi, kjer je moč peči ali kamina odločujoča. Drva namreč kakovostno gorijo le, če je na voljo veliko zraka in je v kurišču visoka temperatura. Drva ne morejo goreti počasi ali po malo. Če zmanjšamo dovod zraka, se bo zmanjšala temperatura v kurišču in drva ne bodo gorela z vso močjo. Rezultat bo tedaj slab – temen dim, veliki kosi v pepelu, veliko pepela, slab toplotni izkoristek in nedvomno temna stekla in s sajami ter še čim obložen dimnik.

Če je peč velika in močna, mora v njej tudi močno goreti in oddajati mora veliko toplote, če hočemo kakovostno zgorevanje. Nemalokrat so kamini in peči predimenzionirani, preveliki, zato je, ko v njih zakurimo, takoj prevroče. Potem zmanjšujemo ogenj in kaj hitro tudi nehamo kuriti, predvideni užitek ob zimskem ognju v kaminu in lepem pogledu nanj pa hitro splava po vodi. Treba je torej kupovati kamine in peči čim manjših toplotnih moči. Če imamo v dnevni sobi kamin, je najbolje, da ima tudi vodni prenosnik toplote, da prek njega ogrevamo še zalogovnik za toplo vodo. Tako bomo lahko dolgo gledali lep ogenj, saj bo večino toplote kamin oddal v vodo in se prostor ne bo takoj pregrel.

Pravilno kurjenje z drvmi je kurjenje na polno, torej s polno zmogljivostjo kurilne naprave in s skoraj povsem odprtim dotokom zraka. Tako ni vidnega dima iz dimnika, sosedov kurjenje ne moti, stekla kamina ostajajo po kurjenju čista in izkoristek kuriva je visok. Ko je pred dnevi dimnikar očistil dimnik našega sobnega kovinskega kamina, je izjavil, da v dimniku ni bilo prav nobene umazanije, ker da smo kurili le enkrat na mesec. Dejansko pa smo kurili kar dve zimski sezoni vsak dan, vendar očitno tako na polno, da v peči skoraj ni bilo pepela, dimnik pa je ostal tako rekoč brez oblog. Dimnikar je bil pač vajen neustreznega kurjenja.

Kako podkuriti

Tudi to vsi dobro vemo, saj že beseda sama pove, da pod kupom drv pod-kurimo. Ravno zato, ker se pri začetnem delu kurjenja največkrat pojavlja dim, pa ni tako zelo preprosto. Če zakurimo pod kupom drv, se močno kadi in slabo gori, dokler se ves les ne vname. Pod-kurjenje torej ni pravi način, veliko bolje je začeti s kurjenjem s strani, najbolje pa je papir in trske zakuriti kar na kupu drv. Tako se ogenj polagoma razvije do polne moči, ima ves čas dovolj zraka, gori s svetlim plamenom, dima in smradu ni in tako tudi nikogar ne moti. Je pa seveda razumljivo, da pri tem ne uporabljamo mokrega lesa in različnih odpadkov, sploh pa ne plastike, pri zgorevanju katere nastaja zelo rakotvoren plin.

Kurišča na drva so tudi v času, ko to ni videti več moderno, še kako pomembna. Pozimi lahko ob žledu zmanjka elektrike, brez katere vse druge ogrevalne naprave ne morejo delovati, v kuriščih na drva pa bo ogenj še vedno lahko gorel in (z vnaprej predvideno naravno cirkulacijo) ogreval sanitarno vodo in bivalne prostore. Gre pa tu tudi za trajnostni in do okolja prijazen razvoj. Država bi vsekakor morala spodbujati uporabo kurišč na lesno biomaso v več oblikah in tudi vgradnjo solarnih kolektorjev za ogrevanje sanitarne vode poleti. Ta, med seboj dopolnjujoča se načina ogrevanja, sta ne le najcenejša, ampak tudi okoljsko in varnostno najbolj primerna.

Bojko Jerman