Ob tako drastičnem električnem mrku, kakršnemu smo mu bili priča pred kratkim, pa se vprašanje ogrevanja in varnosti spet pojavi, kajti biti brez ogrevanja sredi zime več dni je resen problem.
Zanesljiva oskrba z energijo
To je izraz, ki ga naši klasični energetiki in politiki vestno ponavljajo, ko gre za vprašanje gradnje nove termoelektrarne ali jedrske elektrarne. Trdijo, da brez velikih naprav in razvejenega centralnega omrežja zanesljive oskrbe z energijo ne morejo zagotoviti. Ob tem pozabljajo, da se veliki producenti tudi kvarijo in da lahko celo neekonomično obratujejo (TEŠ 6). Ob tem tudi ne gradijo ustreznega distribucijskega omrežja, saj elektrovodniki nad našimi glavami niso samo grdi, ampak kazijo naravno okolje in naseljena območja ter jih obremenjujejo s sevanjem. Poleg tega pa tudi ne zagotavljajo zanesljive oskrbe, saj jih ledolom redno kvari in povzroča veliko večjo škodo, kot bi bil morda višji strošek, če bi kable na problematičnih lokacijah zakopali v zemljo.
Lahko bi mirno trdili, da energetiki in politiki delajo, kar želijo in kar mislijo, da je najbolje, a se velikokrat zmotijo in ne morejo zagotavljati zanesljive in varne oskrbe z energijo. Poseben problem je netransparentna cena vsega naštetega in zelo transparenten podatek o tem, kdo to plača … Ali smo danes in tukaj sposobni preseči odvisnost od infrastrukturnih virov? Seveda smo in ne vem, zakaj močneje ne delamo na tem področju. Zakaj denimo še nimamo ponudnika montažnih hiš, ki bi zagotavljal samozadostnost za osnovni bivalni komfort.
Nova vizija v energetiki
Ne gre le za vizijo, ampak za realno tehnično in ekonomsko dosegljiv cilj, ki že marsikje deluje, in to tako na nivoju objektov kot občin. Gre za nekaj novega, kar bodo klasični politiki in energetiki, ki obvladujejo sistem in odločajo, seveda zavračali, ker niso dovolj sposobni in odprti za prave dolgoročne in trajnostne rešitve, pa tudi zato, ker imajo od klasičnih rešitev velike (netransparentne) koristi, od novega pa si ni obetati drugega kot veliko dela. Novi trendi so logični, preizkušeni in znani, a so premiki v tej smeri paraliziran s centralnoplanskim energetskim razmišljanjem in obvladanjem ključnih pozicij. O inteligentnih omrežjih, lokalnih sistemih in trajnostni energetiki se veliko govori, dela pa bolj malo, delajo se predvsem nove termoelektrarne.
Če smo sposobni zgraditi samooskrbno hišo, šolo, tovarno itn., je nerazumljivo, da tega kar ne začnemo delati. To ne pomeni, da je treba povsod prekiniti povezavo z infrastrukturo in jo odmisliti. Na infrastrukturo se lahko navežemo, ker nam daje višji operativni standard in je za nekatere zadeve celo nujna (proizvodnja električne energije, shranjevanje energije itn.), seveda pa je vprašanje, ali je ta infrastruktura lokalna ali centralna, ki je odvisna od mednarodnih razmer, volje ene države da transportira plin, naravnih nesreč … Nova energetika ne pomeni, da se čez noč poslovimo od fosilnih energentov. Ti so lahko v mreži producentov kot dopolnilni ali rezervni vir.
Energetsko samooskrbna občina
Začeti je treba po občinah ali krajih. Naši sosedje že imajo stoodstotno samooskrbne občine, ki niso le energetsko samozadostne, ampak energijo v celoti pridobivajo iz obnovljivih virov. Če pogledamo Slovenijo iz zraka, je takoj jasno, da ima ta dežela naravne vire, ki to omogočajo, in da je potencialno samoooskrbnih občin kar veliko. Za tako ambiciozen projekt bi se gotovo na široko odprla denarnica evropskih skladov, ki so polni denarja, dobrih projektov pa manjka. Samooskrba za osnovne potrebe je prva stopnica – oglejmo si jo na primeru enodružinske hiše.
Energetsko neodvisna hiša
Če bo po letu 2020 dovoljena gradnja le skoraj ničenergijskih hiš, potem tako razmišljanje niti ni ambiciozno, ampak zelo primerno in celo nujno. In kakšna je takšna hiša, ki je uporabna in udobna, tudi ko zmanjka električne energije za več dni? Prvi nujen ukrep je kotel na trda kuriva (kaminski, lončen, jeklen, štedilnik, krušna peč itn.) , torej na drva. Lahko je različnih oblik, glavno je, da ima svoj dovod zraka iz zunanjosti in seveda svoj dimnik ter da ima v svoji konstrukciji dvojno steno, v kateri je voda, torej toplovodni vložek. Lahko je v dnevni sobi kot kamin, lahko v kuhinji kot pomožen štedilnik, lahko v kleti kot kovinski kamin … Glavno je, da ga imamo, pa čeprav imamo ob njem tudi toplotno črpalko ali kakšen drug vir energije.
Druga zahteva je, da imamo kombiniran zalogovnik za energijo, to je kovinsko posodo s 500 do 1000 litri vode, ki jo lahko ogrevamo na več načinov in v kateri je tudi prenosnik toplote za sanitarno vodo, kot potopljen bojler ali kot narebrena jeklena spirala.
Tretja zahteva je nivojska razvrstitev naštetega, zato da ne bo potrebna obtočna črpalka, ki potrebuje električno energijo. To je zelo pomembno – kaj nam pomaga odličen ogrevalni sistem in obilo energenta (plin, olje, drva, peleti itn.), če nimamo sicer zelo male količine električne energije, ki je nujna za obratovanje sistema? Torej mora biti kotel na drva nameščen malo nižje kot zalogovnik (lahko v istem nadstropju), da cirkulacija ogrete vode poteka samodejno in da ni potrebna obtočna črpalka. Cirkulacija vode za radiatorje lahko seveda steče tudi sama, če so ti nameščeni višje od hranilnika toplote. Pri podnem ogrevanju samodejni obtok vode verjetno ne bo stekel, ker je v ceveh preveč upora.
Četrta zahteva je kuhalnik na plin (ali drva), saj verjetno ni treba dokazovati, da električni kuhalniki ne delujejo brez elektrike. Ko sem vodil zadnji projekt večstanovanjskega bloka, so številni kupci stanovanj, ki so imela plinski priključek v kuhinji, zahtevali odstranitev plinske instalacije v kuhinji, saj jim je bila moteča, plinski kuhalniki pa naj bi bili grdi. Masovno so vgrajevali gladke steklene plošče za kuhanje. Okusi so različni, a meni so te gladke kuhalne plošče neznansko grde in sploh ne spominjajo na kuhanje ali domačnost. Zame je plinski kuhalnik lep in vabljiv kuhinjski element, gladkih steklokeramičnih plošč pa ne maram tudi zato, ker so vedno umazane, saj jih ni preprosto čistiti. Zadeva z »modernimi« steklokeramičnimi kuhalniki pa tudi energetsko in okoljsko ni nedolžna, saj tak način kuhanja pomeni najbolj neracionalno porabo električne oziroma primarne energije (porabi se je trikrat več kot s kuhanjem na plin), zato bi morali imetnike takih kuhalnih elementov dodatno okoljsko obdavčiti.
Peta zahteva je sama po sebi logična: dva sprejemnika sončne energije na strehi, ki bosta grela sanitarno vodo poleti, da ne bomo sredi poletja kurili drv. Ker obtok v tem sistemu ne deluje brez električne energije, je treba za ta sistem uporabiti obtočno črpalko na 12-voltno napajanje in jo povezati z malim fotovoltaičnim panelom, ki proizvaja dovolj električne energije le takrat, ko jo potrebujemo za kroženje medija med solarnimi kolektorji in hranilnikom toplote.
Našteto ni nič kaj posebnega ali zahtevnega, pa tudi nič dragega. Gre za preproste, dosegljive in preizkušene elemente, s katerimi lahko sestavite dom, ki bo vedno udoben za bivanje in bo imel vedno dovolj toplote za ogrevanje, za sanitarno vodo in za kuhanje, kar je več kot dovolj za doseganje visokega samozadostnega standarda brez kakršnekoli električne energije.
