V večnamenskem poslopju z dvokapno streho so urejeni prostori za točenje in hranjenje medu, za stiskanje in shranjevanje sadja, za shranjevanje orodje ter druženje in zabave. Poslopje odlikuje minimalističen videz, dvokapna streha pa posnema dvokapnice lesenih kozolcev toplarjev, ki so značilni za slovensko podeželje. "Dimenzije, videz, barva in logika notranje delitve prostorov temeljijo na tradiciji kozolcev," so pojasnili arhitekti in dodali, da je poslopje, čeprav je namenjeno tudi kmečkim aktivnostim, elegantna, protokolarna in simbolična arhitekturna stvaritev.
Stavba se zlije z okolico
Zunanjščina stavbe je oblikovana tako, da se zlije z okolico, pri tem pa izkorišča vse prednosti sodobnih tehnologij. Poslopje stoji na grebenu pobočja, pri čemer njegova daljša stranica gleda na posestvo. V kleti, ki je deloma vkopana v pobočje hriba, so prostori za točenje in shranjevanje medu, za stiskanje in shranjevanje sadja in za shranjevanje orodja. Tu sta tudi toplotna črpalka ter kopalnica s savno.
Težo stavbe nosijo vogalni stebri, razpon med njimi je 12 metrov, kar omogoča velik prazen prostor v sredini. V pritličju je v središču velik prazen prostor za druženje. Tri stranice zamejujejo velika okna, ki omogočajo razgled na okolico. V pritličju je urejena tudi kuhinja. V nadstropju pa je urejen velik skoraj prazen prostor, ki je poleti lahko namenjen različnim kmečkim aktivnostim, pozimi pa fitnesu ali biljardu.
Arhetipska in razvojna moč arhitekture kozolcev
Čeprav se zdi ideja naročnika o modernem skednju, ki bo obenem funkcioniral kot skedenj ter kot imenitna arhitektura za sprejemanje gostov in druženje, na prvi pogled kontroverzna, pa razkriva veliko arhetipsko in razvojno moč, ki je lastna arhitekturi kozolcev na Slovenskem. Profesor Marjan Mušič je kozolce zaradi čistosti njihove arhitekture in starodavnega izvora, pa tudi zaradi monumentalnosti, ki izvira iz njihovih čistih oblik, primerjal z grškimi templji. Po svoji velikosti, lokaciji in pomenu so skednji tudi osrednje strukture na domačijah.
