Sicer je le en odstotek ljudi pravih sociopatov (doktor psihologije iz Sidneyja John Clark), čeprav to niti ni tako malo, če pomislimo, da jih ima od milijon ljudi deset tisoč tako osebnostno motnjo (že samo v Sloveniji imamo torej za celo vojsko takih!). Popolnoma dovolj, da izdatno zastrupijo medosebne odnose in naredijo škodo celim množicam ljudi.

Splošna družbena klima in naravnanost, ki smo ji (bili) priča v zadnjih letih, je (bila) nadvse ugodna za sociopatske šefe, direktorje in voditelje, ki so se pojavljali dobesedno kot gobe po dežju. Zakaj? Ker jim zelo prija klima, kjer je mogoče pretentati zakone, kjer se zdi, da pravo ni učinkovito, kjer vladata negotovost in prestrašenost, ker lahko le tako realizirajo svojo obsesivno težnjo po nadvladi, moči in nadzorovanju ljudi.

In še nekaj: za te vrste osebnostno motnjo je značilno popolno pomanjkanje vesti v kombinaciji s čustveno hladnostjo, vseeno jim je, kako prizadenejo druge (Marta Stout, ameriška psihologinja). Čeprav mnogi menijo, da je Hilda Tovšak le žrtveno jagnje, ki je bila s svojo brezčutnostjo do ljudi družbeno najbolj izpostavljena, je nesprejemljivo, da bi ji odvzeli individualno odgovornost, ki jo nosi.

Žal gre ravno za žensko kot najbolj izpostavljen primer sociopata v Sloveniji, vendar ne bi rekel, da ljudje take vrste kaj posebej trpijo, saj ne poznajo občutkov krivde in obžalovanja, ne sočutja ali ljubezni, kot tudi ne sramu.

Moč je vse, kar jih zanima. Poveljevanje, manipuliranje in nadvlada nad ljudmi (sodelavci ali kolegi, zlasti podrejenimi) je njihov edini resnični motiv. Če vam uspe se jim popolnoma podrediti, biti njihov lakaj ali poslušen suženj, potem boste ob njih lahko preživeli (sicer pogosto za ceno izgube lastnega dostojanstva ali osebnostne integritete). Iščejo korist le zase, so ledeno hladni, tudi v najbolj napetih situacijah (sploh ob človeških stiskah) in igrajo le po lastnih pravilih.

Mislijo, da so nedotakljivi in da imajo brezpogojno pravico do stvari, medtem ko pravic drugih ne priznajo. Ljudi vidijo kot objekte, tarče za izkoriščanje in dominiranje.

Vse to me močno spominja na bivše tajkunsko vodstvo mojega delodajalca, ki jim je z varanjem ter manipuliranjem z zakoni in pravom uspelo igrati solo pravno bitko le po svojih pravilih in pri tem uničiti kariere in življenja mnogim kolegom, ki jim jih ni uspelo podrediti. Uspelo jim je gotovo tudi zaradi lastnosti, kot so šarm in karizma, saj znajo sociopati biti tudi hinavsko prepričljivi in ljubeznivi, čeprav so v resnici prikrito sovražni in dominantni.

In ravno zato, ker jim je mogoče z lahkoto nasesti, imajo lahko veliko privržencev. Njihova napadalnost je namreč namenjena le njihovim žrtvam, do ostalih znajo zaigrati prvovrstno ljubeznivost in prijaznost. Narcistična motnja jim omogoča odlične sposobnosti igranja in pretvarjanja, čeprav so v sebi hladni in preračunljivi.

Nevarni so ravno zaradi svoje zapeljivosti in zahrbtne komunikacije. Ker imajo ljudje z antisocialno motnjo osebnosti popolnoma napačne vrednote in moralna prepričanja in ker zakoni in moralne norme zanje ne veljajo oziroma jih razlagajo le tako, kot odgovarja le njim (asociacija na mojega delodajalca), so nadvse nevarni za vsako okolje, kjer postanejo vodje (in ravno to si najbolj želijo biti). Hoja po robu zakona in kriminal sta jim blizu (tudi tako, da pretentajo zakone).

Najbolj izraziti zgodovinski figuri sociopata (čeprav je zgodovina polna takih brezčutnih in sadističnih vodij), Hitlerju, je uspelo pretentati milijone ljudi najbolj civilizirane in kulturne nacije na svetu, da so mu slepo sledili, kot cucki, v uničenje in smrt. Če natančneje pomislimo, je res neverjetno, kako je lahko mogoče, da milijoni sledijo tako ogabni človeški kreaturi, kakršna je bil Hitler.

Kako je mogoče, da lahko milijoni razumnih ljudi obožujejo in se navdušujejo nad (tudi fizično tako gnusnim) človekom, ki ga ni zanimal niti en sam posamezen človek, temveč le moč, nadzorovanje, uničevanje in smrt? Kaj je tako bolnega v ljudeh, da take pošasti ne razkrinkajo in je ne uničijo, preden uniči njih in svet?

Da bi se izognili zlu, ki ga prinašajo sociopati, je potrebno, da smo bolj občutljivi in znamo prepoznati dejanske lastnosti soljudi in ne le nasedati površinskemu vedenju, "prijaznosti in ljubeznivosti". Sociopatija in narcizem sta temeljna nosilca vsakega zla, ki se pojavlja v družbenih in medosebnih odnosih. Vsak hladnokrven zločinec ima gotovo nekaj opraviti s to motnjo.

Hitro postaneš njihova žrtev, če jih odkriješ in potem vse grdobije projicirajo nate (spet asociacija na vodstvo mojega delodajalca). Najboljši način, da se borimo proti sociopatu, je timsko delo in javno izražanje težav drugim in skupnosti. Če drugim poveste, kaj se vam dogaja, vas sociopat ni izoliral, saj je to tisto, kar želi, da bi vas uničil.

Gre namreč za prvovrstne uničevalce samozavesti pri ljudeh in vere v druge ljudi. Pa še nekaj: ne imejte iluzij, da jih lahko spreobrnete in naredite iz njih boljše ljudi, ker so neozdravljivi. Ti ljudje se namreč ne počutijo bolne (kar dejansko so) in nimajo nobenih simptomov, zaradi katerih bi trpeli. Če ste njihov pomagač, saj prijatelj ne morete biti, boste slej ko prej njihova žrtev (R. D. Hale, kanadski psiholog).

Zato pa toliko bolj trpijo ljudje ob njih (slej ko prej), ker sociopat je pravzaprav nekdo, ki ga ljudsko imenujemo zlobnež. To je zlo v medčloveških odnosih, ki mu je najbolje iti s poti ali pa ga izrezati kot bolno tkivo, preden zastrupi celoten organizem. Tretje poti žal ni.

Zvone Krušič, Ljubljana