Zlasti sem bil pretresen ob tem, ko sem podoživljal tragične dogodke, ki sem jih doživljal skupaj s svojimi učenci iz Bosne v letu 1992, ko je divjala vojna v Bosni, in se spominjal, kako so se takrat obnašala vodstva naših gradbenih podjetij do svojih štipendistov - največ jih je bilo prav iz Bosne. Prej so jih hodila iskat v Bosno z avtobusi in jim obljubljala vse najboljše v Sloveniji, potem pa jim leta 1992 obrnila hrbet! Pustila so jih brez pripravniške dobe in brez prehrane - niso več plačevala njihovega stanovanja v dijaškem domu in njihove prehrane, učenci pa zaradi vojne v Bosni niso mogli domov! Dva moja učenca, ki sta si dovolila oditi domov, so četniki zverinsko umorili - Idrisa Kadirića so izstradali in je od gladu umrl v zloglasnem taborišču Manjaća, Kemala Kukavico, doma iz vasi Tomina pri Sanskem Mostu, pa so četniki umorili po večdnevnem strahovitem mučenju - Kemal je šel domov praznovat svoj 17. rojstni dan! Šel je domov, čeprav sem ga opozarjal in mu svetoval, naj zaradi krutih vojnih razmer domov ne hodi...
Štirideset let sem delal kot vzgojitelj v dijaških domovih. Z vsemi svojimi učenci sem delal, kot da so člani moje širše družine - moji sinovi. Bili so prizadevni pri učenju in mnogi od njih prav vzorni - tako po vedenju kot tudi po uspehu v šoli. To velja za vse, tudi za učence iz Bosne. Imel sem stike tudi s starši učencev iz Bosne. Mnogo njihovih očetov je bilo zaposlenih v naših gradbenih podjetjih. Bili so skromni, skrbni in marljivi!
Ker sem se za učence iz Bosne javno zavzel, sem takrat, leta 1992, doživel strahovit šok - ravnatelj dijaškega doma, kjer sem bil takrat zaposlen kot vzgojitelj, in z njim še eden od vzgojiteljev iz tega doma sta me šla tožit k takratnemu pedagoškemu svetovalcu za dijaške domove na Zavod za šolstvo, ker je v časopisu Delavska enotnost novinarka objavila članek z mojo sliko in sliko mojih učencev. Pedagoški svetovalec mi je potem očital, da "politiziram", ravnatelj dijaškega doma in vzgojitelj pa sta mi povedala, da je predstavnik podjetja SCT izjavil, da podjetje SCT ne bo več pošiljalo svojih učencev v dijaški dom, kjer bom jaz vzgojitelj - sam pa sem imel doma štiri otroke! Znašel sem se na psihiatrični kliniki v Polju...
Ravnatelj dijaškega doma in vzgojitelj, ki je bil z njim na zavodu za šolstvo, kjer sta me tožila, sta bila bivša člana ZK, jaz pa bivši sekretar ZK, ki mi je bila zaradi tega, ker je moja žena hodila v cerkev na Rakovniku, najini otroci pa tudi v cerkev in k verouku, očitana dvojna morala - ker vse to dovolim kot član ZK! Pokazala sta, kakšna je njuna morala, jaz pa sem dokazal, da imam le eno moralo - moralo krščanskega socialista, kar so mi vsadili v srce moji starši, ki so mi vsadili v srce tudi svoje naročilo: "Spoštuj svoje krščanske korenine, ljubi svojo družino in domovino!" Sem človekoljub in čvrst, neomajen v svojih stališčih in pogledih! Moje je tudi načelo, ki je bilo vodilo duhovščini na Štajerskem med drugo svetovno vojno in tudi duhovniku Ivanu Povhu, ki mi je v Zagorju ob Savi dal prvo sveto obhajilo: "Bogu otroci, domovini hčere in sinovi, nikomur hlapci!" Kasneje je duhovnik Ivan Povh šel v partizane, tam je bil kot partizan ujet in zverinsko umorjen...
Moja ugotovitev: ekstremistični vodje in somišljeniki SDS prav gotovo ne bodo prišli v nebesa - pravi Bog ni Bog sovraštva, ampak je Bog ljubezni, oni pa so jezni na vse, ki niso z njimi, in na ves svet...
Ekstremisti z leve ali desne - vsi so isti. Drugi druge primerjajo z nemškimi nacisti in italijanskimi fašisti... Če ne bo prevladala med nami etika, morala, država naša - in mi z njo - iz krize se ne bo pobrala!
Metod Škerjanec, Ljubljana