Čudi me pasiven odnos slovenske akademske sfere na neverjetna dogajanja v našem visokem šolstvu. Štirje vrhunski raziskovalci, ki so študirali in doktorirali na največji znanstvenoraziskovalni instituciji v Sloveniji (Univerza v Ljubljani) ustanavljajo njej konkurenčno elitno doktorsko šolo - nekakšen konzorcij - na pobudo ministrstva za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo. Četudi moje osebno mnenje nima več nobene teže, lahko rečem, da gre za "balkanizacijo" in verjetno za tiho privatizacijo slovenske znanosti. Naenkrat je doktorski študij na slovenskih univerzah vprašljiv in ni kakovosten. Po centrih odličnosti in kompetenčnih centrih bo samo še inštitutska elitna doktorska šola rešila slovensko znanost pred propadom. Toda zakaj tako velika želja inštitutov po svoji doktorski šoli? V času recesije je to namreč samo kruta borba za proračunski denar, ki je najlažje dosegljiv. Na žalost se ministrstvo in agencija (kot financerja) ne zavedata, da se najcenejše in dovolj kakovostno raziskovalno delo v majhnih državah opravlja le na univerzah. Tako imenovane raziskovalne univerze so tudi najvišje uvrščene na različnih lestvicah - tudi ljubljanska. Na teh lestvicah ni podiplomskih šol in konzorcijev. Slovenski inštituti (razen nekaterih, ki so nacionalnega pomena) bi morali opravljati usluge gospodarstvu in družbi z aplikativnimi raziskavami in servisno dejavnostjo. In največji slovenski raziskovalni inštituti bi morali končno že spremeniti svoje poslanstvo in vizijo, se prestrukturirati in ne razdiralno posegati v slovenski visokošolski prostor.
Precej podoben, daljši prispevek o univerzi, podiplomskem študiju in inštitutih z naslovom Pravzaprav gre za nelojalno konkurenco sem objavil že 11. februarja 1998 v dnevnem časopisju. Četudi se sliši dokaj prežvečeno, zakaj ne sledimo "dobrim evropskim praksam" tudi v visokem šolstvu in pri raziskovalni dejavnosti? Zakaj smo inovativni tam, kjer to ni potrebno?
Ivan Leban, nekdanji prorektor UL
