Kakšna pa je druga stran, kdo so ti zasebniki, ki se navajajo kot glavni, če ne "edini" krivci za takšno stanje, in zakaj so pogoji dela pri njih drugačni? V slovenskem javnem zdravstvenem sistemu opravljamo zasebne družbe in zdravniki zasebniki pomemben delež ambulantnih diagnostičnih in terapevtskih preiskav ter posegov. Tako opravimo v specialistični ambulantni dejavnosti, sicer različno po dejavnostih, vendar tudi več kot 50 odstotkov neke storitve, krite iz sredstev ZZZS. Prav tako ni zanemarljiv delež zasebnih ambulant družinske medicine in zobozdravnikov.

Kje so vzroki za takšen obseg zasebnikov? Zdravstveni domovi so imeli zanemarljivo majhno število specialističnih ambulant, predvsem za pljučne bolezni, ponekod je bil še kje rentgen, mogoče specialist interne medicine, kaj več pa že skoraj ne. Leta 1992 je bila zakonsko dovoljena zdravniška zasebna praksa. Njen delež v javni zdravstveni mreži je ves čas reguliran in tako številčno, prostorsko ter finančno omejen. Plačilo ZZZS zasebnikom je zelo natančno razdeljeno. Zneski za materialne stroške, amortizacijo, laboratorijske storitve in ne nazadnje za osebne dohodke so točno določeni. Prav tako je vnaprej natančno določeno število bolnikov, ki jih lahko znotraj enega leta pregledamo. Presežka pregledanih bolnikov nam ne krije nihče. Finančna konstrukcija delovanja zasebnikov v javni zdravstveni mreži tako predstavlja edini res transparentni način plačevanja zdravstvenih storitev v javni zdravstveni mreži, saj ni možnosti prelivanja plačil v sistem SPP ali terciarno dejavnost.

Privatna zdravniška praksa je postala učna delavnica države, da ta spoznava način delovanja zdravstvenega sistema in lahko natančno ovrednoti dejanske stroške, potrebne za delovanje zdravstvenega sistema. Uspešnost zasebnikov je predvsem posledica dobre organizacije dela in učinkovitejše izrabe prostora in opreme, kar vodi v to, da opravimo več diagnostičnih preiskav na eno delovno ekipo z enako ali večjo skrbnostjo, strokovnostjo in prijaznostjo kot v javnem sektorju.

Razlike med javnimi zdravstvenimi zavodi in zasebniki se pokažejo predvsem v primeru nastanka finančne izgube v poslovanju. Javnim zdravstvenim zavodom finančni primanjkljaj nadoknadijo ustanovitelji, to sta država in občine. Zasebniki pa sami nosimo tveganje za svoje odločitve, tako investicijske kot organizacijske. Cilj vseh bi tako moral biti poslovanje z dobičkom oziroma s presežkom, saj se v tem primeru investicijska in operativna dejavnost enih in drugih financira iz tekočega poslovanja. Če bi vsi sledili istemu cilju v javnih zavodih, tako ne bi bile potrebne dokapitalizacije države.

Za konec bi se vrnili k izvirnemu grehu. Obstoječa zakonodaja že sedaj dobro ureja področje javnega zdravstvenega sistema in vloženi napori za spremembo zakonodaje do sedaj niso opravičili izgubljenih ur in porabljenih finančnih sredstev. Prav tako imajo direktorji v rokah vse potrebne mehanizme za reorganizacijo in racionalizacijo dela v njihovih zavodih. Možna bi bila racionalizacija na primarnem nivoju v smislu bolje indiciranih napotitev na specialistično raven in opravljanja večjega deleža enostavnih storitev na primarnem nivoju. Pomemben način racionalizacije na sekundarnem nivoju v bolnišnicah je možen z natančnejšo ločitvijo hospitalnega in ambulantnega dela in podobno. Upamo, da smo z navedenim vsaj delno pojasnili način delovanja tistega dela javne zdravstvene mreže, ki mu posamezniki javno pripisujejo krivdo za svojo lastno pasivnost pri organizaciji in odločanju.

Žarko Pinter, dr. med., predsednik združenja GIZ Specialisti, Združenja zasebnih specialističnih zdravstvenih družb