G. Mlinariču se je s sinkretizmom vseh ravni "posrečilo", da je ne le na praktični, temveč tudi na teoretični ravni prispel do moralnega relativizma, ki je prav tisto, kar sem problematizirala v svojem odzivu na Golobičev očitek moralizma "tipa Spomenke Hribar"! Navedla sem pogovor (iz Kafkovega romana Proces) med jetniškim kaplanom in Josefom K.; kaplan naj bi bil dejal: "Ne smemo vsega imeti za resnično, to moramo imeti samo za nujno." In Josef. K mu je odgovoril, da če je tako, da je bolj kot resnica pomembna nujnost, "potem postane laž svetovni red". Enako je s kvalifikacijo normalnosti: če dejstvo, da se vsakdo kdaj zlaže, postaviš kot nekaj normalnega in to normalnost nato povzdigneš na raven principa, potem se kriterij resnice izgubi. S tem pa tudi morala. Tako je g. Mlinarič enako kot Golobič pristal na ravni etike brez morale.

G. Mlinariču se zdi moje opredeljevanje etike kot "sistema moralnih norm" sporno, češ, "ali ni etika filozofska veda, ki se ukvarja z raziskovanjem najsplošnejših, občeveljavnih principov in zakonitosti dobrega in zla v človeku". Seveda zajema etika oboje: je sistem moralnih norm skupaj z njihovo lastno utemeljitvijo. Kako naj bi sicer etika obravnavala "principe dobrega in zlega v človeku", če ne bi obravnavala samih moralnih norm, ki opredeljujejo, kaj je dobro in kaj zlo? In gledano z druge strani: noben sistem ne obstaja, ni mogoč brez lastne samoutemeljitve.

Kriterij etike je kot poudari tudi g. Mlinarič človekova vest: vemo, kdaj se zlažemo. Na ravni principa (torej etične refleksije!) sta velika laž ali "minorna laž", kot Golobičevo "minorno molčanje" označi g. Mlinarič, preprosto laž. Če na ta princip ne pristaneš, če zmešaš malo psihologije, malo statistike, malo zdravega razuma, malo svoje politične opredeljenosti, dobiš iz "minorne laži" nekaj, kar ni "niti prekršek", kakor za Golobičevo zamolčanje pravi g. Mlinarič. Četudi svojo laž ali celo zločin opravičujemo s tako ali drugačno nujnostjo in "normalnostjo", vemo, da smo se zlagali, torej vemo, kaj je laž, ali v primeru uboja vemo, da je uboj zločin. Če ne bi niti vedeli, kdaj se zlažemo ali kdaj storimo zločin, bi bil to ne le konec vsake morale, ampak tudi naše človeške medsebojnosti. Kje bi bila potem resnica? Kaj je kriterij prekrška? In če prikrivanje resnice ni "niti prekršek", kaj pa potem je? Če ni kriterija, je vse poljubno. Ni problem motriti nek pojav s stališča ene ali druge znanosti, problem je, če ga motriš s stališča mešanih nivojev in potem iz njega izvajaš politične in/ali ideološke kvalifikacije.

Avtor me sprašuje, "na čem pa sloni vrednotenje moralnosti in nemoralnosti v neki družbi in kdo so arbitri, ki o tem odločajo". Štirje temeljni kriteriji etike, katerih večkratno citiranje mi g. Mlinarič posmehljivo očita, so del človeškosti človeka. Niso napisani kot Zakon tudi "zakon" smrti ni bil nikjer "zapisan" kot tak, pa vendarle bomo vsi nekoč umrli; smrt je temeljno določilo človeškosti človeka. Da bomo vsi umrli, da je četverica temeljnih etičnih postavk vse to je del naše človeškosti. Zapisano (reflektirano kot etika) pa je bilo post festum tako zavedanje končnosti svoje biti kakor tudi vse etične norme in moralna pravila, ki temeljijo na njih. Glas biti/glas vesti nas opozarja na človečnostne predpostavke našega bivanja.

Mlinaričevo spraševanje, "ali bi (spodaj podpisana) reagirala enako, če ne bi opozicija zagnala takšnega vika in krika in zahtevala, da mora Golobič odstopiti", mi podtika umeščenost na desnici. Ko kritiziram desnico, pa me uvrščajo na levico. Njegov poduk, da bi bilo korektno, da bi z enakim vatlom kot Golobičev "greh" molčanja "premerila tudi kakšen 'greh' govorjenja njegovih političnih nasprotnikov; v Janševem sestavku 'Boga ni, vse je dovoljeno' jih bo našla veliko", je zapoznel. Stališča iz tega Janševega sestavka sem obilno citirala in analizirala v članku Tragedija in politične manipulacije, ki je bil pod uredniškim naslovom Vedno so krivi le posamezniki! objavljen v isti številki Objektiva kot Golobičev intervju (27. februarja). Janševo ideologijo, njegova zamolčevanja, neresnice, manipulacije in laži sem obravnavala v številnih člankih, napisala pa sem tudi študijo Svet kot zarota (založila ČZP Enotnost, Ljubljana 1996, 292 strani).

Ker je Golobič v svojem intervjuju skušal svoje ravnanje opravičiti z Aristotelom in Platonom, sem se nanj odzvala s poskusom, postaviti zadevo res na raven teorije. Debata po logiki, kaj je "normalno", in opravičevanje njegovega ravnanja s takšno logiko me ne zanimata in na tej ravni se tudi ne nameravam več odzivati.