Neresnice OKS o prenovi Plečnikovega stadiona

Ne želimo se sicer spuščati v neskončne polemike, vendar se rado zgodi, da večkrat izrečena laž postane resnica, še posebno, kadar svoje nastope v javnosti za to izrabljajo takšni ali drugačni veljaki. Prenova Plečnikovega stadiona ni in tudi ne more biti javno-zasebno partnerstvo zato, ker za ta projekt ni bil sklenjen akt o javno-zasebnem partnerstvu oziroma pri sklenitvi pogodbe niso bila upoštevana določila zakona o javno-zasebnem partnerstvu. Podobno je športno društvo le organizacija, registrirana po zakonu o društvih, ne pa recimo skupina rekreativcev, ki so podpisali pogodbo o najemu telovadnice za igranje malega nogometa. Ministrstvo za finance je po zakonu dolžno voditi evidenco o vseh sklenjenih javno-zasebnih partnerstvih v Sloveniji, in če bo olimpijski komite predložil dokazilo, da je vanjo vpisana tudi prenova Plečnikovega stadiona, se bomo javno opravičili zaradi izrečene neresnice. Ker pa takega dokazila seveda ne more pridobiti, je vsako razglašanje projekta prenove za javno-zasebno partnerstvo zavajanje javnosti in zloraba tega pojma.

Za spodbijanje trditve, da olimpijski komite s prenovo ne more nič zaslužiti, pa je potrebnega nekaj računanja. Mestna občina in olimpijski komite sta si s stvarnim vložkom nepremičnin, ocenjenih na dobrih 8 milijonov evrov, zagotovila 41-odstotni delež v Bežigrajskem športnem parku, d.o.o. Po lanskih ocenah naj bi prenova stadiona stala 200 milijonov evrov, pri čemer mora po pogodbi ves denar zanjo zagotoviti podjetje Joca Pečečnika, preostala družbenika pa ne glede na to obdržita najmanj 25-odstotni delež. Tako sta upravičena do četrtine ustvarjenega dobička ali do uporabe četrtine poslovnih površin, postaneta pa tudi lastnika deleža, ki bo vsaj knjigovodsko vreden več kot 50 milijonov evrov. Zato je težko verjeti trditvi, da olimpijski komite s stadionom, ki je v dveh letih propadel bolj kot prej v sedemdesetih in ki bi ga kot lastnik pravzaprav moral obnoviti, ne bi nič zaslužil.

In šele zdaj postane jasno, zakaj tako neznosni pritiski za čim večjo pozidavo in zakaj tako trdovratno upiranje spomeniškovarstvenim zahtevam. Investitor seveda ni tako nespameten, da bi denar metal skozi okno, in je večkrat javno izjavil, da pričakuje, da bo naložba financirala samo sebe in njegov nogometni klub. Ker sta za povrh druga dva družbenika upravičena do četrtine dobička oziroma poslovnih površin, mora glede na svoj vložek in vse stroške doseči skoraj vrtoglav donos. Ljubljanski župan se kot izkušen poslovnež tega zaveda, zato si prizadeva za sprejetje novih prostorskih aktov, prikrojenih potrebam investitorja, ter pri kulturnem ministrstvu lobira za pozidavo zelenih površin, ki jih je odlok o razglasitvi za kulturni spomenik sicer zaščitil in so po zakonu pravzaprav last etažnih lastnikov. Ampak to je že druga zgodba in vse kaže, da tudi račun brez krčmarja. Očitek olimpijskega komiteja, da je prizadevanje za ohranitev zelenih površin v zasebnem interesu stanovalcev, sicer drži, ampak tega tudi nikoli nismo skrivali in smo šele naknadno ugotovili, kako zelo je to zmotilo "druge" interese. Ko smo se v dveh letih prebili skozi goščavo zakonskih predpisov, pogodb, uradnih dopisov in dogovorov v zakulisju, investitorju Jocu Pečečniku nismo več zamerili njegovih v afektu izrečenih izjav, da smo balkanska stroka in solatarji. Spoznali smo namreč, da je nekoliko naivno nasedel obljubam raznih oblastnikov, da bodo že vse "zrihtali", zdaj pa se je znašel v pasti, ko umik zanj pomeni sprijaznjenje z večmilijonskimi izgubami, vztrajanje pri projektu pa prinaša tveganje, da bodo te izgube še večje. Bistvena razlika med vpletenimi je namreč v tem, da nekateri tvegajo izgubo svojega denarja oziroma svojih zemljišč, medtem ko politični veljaki, kot je v Sloveniji že pravilo, nimajo česa izgubiti, temveč le pridobijo: lahko se bodo hvalili, da so poskrbeli za prenovo kulturne dediščine brez enega samega evra javnega denarja in hkrati od zasebnega investitorja iztisnili še 13,5 milijona evrov komunalnega prispevka, športnim funkcionarjem olimpijskega komiteja in združenja športnih zvez pa priskrbeli nove pisarne v poslovnih vilah. Da bi te morali zgraditi na tujem zemljišču, je zanje zgolj sitna malenkost. Ko pa kdo razgali njihovo početje, se hitijo zgražati nad domnevno neresničnimi in žaljivimi navedbami, čeprav jih dejstva in dokumenti potrjujejo.