Kratko dopolnilo

Ta znameniti intervju je bil nato 9. maja 1975 ponatisnjen v ljubljanskem štirinajstdnevniku Naši razgledi. Igor Omerza o tem ponatisu pravi, da "ni povsem jasno, zakaj je slovenski politični vrh sprejel to odločitev". In prav o tem naj mi bo dovoljeno napisati čisto kratko dopolnilo.

Formalno se seveda zdi logično, da so o ponatisu domnevno politično spornih odgovorov nekoč zadnjo besedo izrekali tedanji trdi politiki, toda primarna ideja o objavi Kocbekovega intervjuja se je rodila v uredništvu Naših razgledov. Knjižico "Edvard Kocbek, pričevalec našega časa" je podpisanemu avtorju pričujočega dopolnilca prinesel iz Trsta režiser Jože Babič. S sourednikom NR, kolegom Štefanom Kališnikom, sva jo takoj prebrala in glavnemu uredniku Bogdanu Cepudru predlagala v čimprejšnjo objavo. Njegova reakcija je bila pričakovana: močno je podvomil, da bo tiskovni svet pri SZDL v objavo privolil, nemara pa bi se, tako Cepuder, utegnila zazdeti sporna tudi komu iz razmeroma obsežnega uredniškega odbora NR. Toda od dvajsetih članov sta bila objavi nenaklonjena samo dva. Ko je nato glavni urednik s to zamislijo seznanil predsednika tiskovnega sveta Mitjo Ribičiča, je ta terjal kak dan premora za končno odločitev, ki pa je sledila nenavadno hitro, vendar z dvema pogojema: s hkratno objavo sporočila - pod naslovom Gre za resnico - izvršnega odbora republiške konference SZDL, ki je 16. aprila 1975 razpravljala o napadih emigracije in drugih nasprotnikov na našo državo, ter pisma, ki ga je politik Tone Fajfar poslal Edvardu Kocbeku še pred izidom knjižice. Seveda smo s temi čudnimi pogoji seznanili uredniški odbor NR, ki se je sprva sicer upiral tema za publicistično prakso nezaslišanima pogojema, a je nato v prid objavi popustil. Kocbekov intervju je (v močno povečani in takoj razprodani nakladi) izšel v NR 9. maja 1975, v naslednjih treh številkah štirinajstdnevnika pa so se s polemičnimi replikami oglašali še pisatelj Ivan Potrč, Marica Čepe, akademik Makso Šnuderl in, še drugič, Tone Fajfar z "Ugovori zoper Kocbekove odgovore". Ta nekoliko neobičajna genealogija objave Kocbekovega intervjuja bi morala biti pred tremi leti objavljena tudi v imenitnem filmskem portretu Edvarda Kocbeka, a je, sicer že posneta, zaradi preobsežnega gradiva, žal, morala tudi tokrat odpasti.