Socialistično razmišljanje nekaterih športnih funkcionarjev

Naj najprej priznam, da mi je socialistično razmišljanje ali, kot ga jaz razumem - uveljavljanje socialne pravičnosti in solidarnosti - blizu in sem zelo zaskrbljen nad razmerami, v katerih se socialistično razmišljanje na Slovenskem razume kot nekaj slabega, torej kot nekaj, česar se je treba čim prej znebiti, saj "živimo v letu 2010". S tem seveda ne branim vseh socialističnih zablod v preteklosti, v zaščito pa vsekakor jemljem "socialistično razmišljanje", ki bi ga v državi, kjer so najmočnejša stranka vladne koalicije socialni demokrati, potrebovali bistveno več. Zlasti bi to moralo veljati v razmerah, ko se število brezposelnih približuje stotisočim in ko nas mediji obveščajo o stiskah ljudi, ki ne dobivajo zaslužene plače ali pa životarijo s sredstvi, ki ne zadoščajo za njihovo elementarno preživetje.

Tudi zato polemiziram s komentarjem Mateja Štakula o socialističnem razmišljanju nekaterih športnih funkcionarjev, saj naj bi, po njegovem, športni funkcionarji prejemali plačo, ne glede na (ne)uspehe, posledice njihovega socialističnega razmišljanja pa nosijo športniki. Au, ti grdi funkcionarji! Če se novinar uglednega časnika loti problema in postavlja bombastične teze, bi bilo dobro, da bi predhodno proučil temo, o kateri piše.

Slovenski šport je zgrajen na prostovoljstvu in organiziran po zakonu o društvih. Ogromna večina športnih funkcionarjev za svoje delo ni plačana in zato, ne glede na uspehe in neuspehe športa, ne dobi prav nobene plače. Zato tudi nikomur ničesar ne odjedajo. Problem leži drugje - ali vsa, sicer mnogo preskromna sredstva, ki so namenjena slovenskemu športu in ki jih v glavnem zberemo sami, saj je javnih sredstev le dobrih 20 odstotkov, nameniti nekaj najbolj elitnim športnicam in športnikom za priprave in njihov žep oziroma ali naj država nekaterim zaslužnim športnikom zagotovi doživljenjsko rento ali plačni status, kot ga imajo veleposlaniki, kot predlaga g. Štakul, ali pa naj se sredstva razporejajo za celovit razvoj slovenskega športa, torej, ne samo za razvoj vrhunskega športa in nekaj najbolj izrazitih posameznikov, ampak tudi v razvoj mladinskih kategorij, športa za vse, v športna izobraževanja, znanost itd. Pri tem je treba izhajati iz spoznanja, da v mednarodnem športnem prostoru možnosti majhnega naroda niso odvisne le od nekaj talentov, ampak predvsem od znanja in vztrajnega dela.

Redkokdaj se za vrhunsko športnico ali športnika vnaprej ve, da bo osvojil olimpijsko medaljo ali odličje na svetovnem prvenstvu. G. Štakul omenja tri imena - Petro Majdič, Tino Maze in Primoža Kozmusa. Vsi trije so imeli ob svojih prvih nastopih na olimpijskih igrah relativno skromne uvrstitve. Če bi jih obravnavali na način, kot ga predlaga g. Štakul, bi njihovo športno kariero zaključili, preden bi se zares začela.

Športne kariere je treba graditi, saj le širina pri pristopu zagotavlja uspeh na največjih tekmovanjih. Na zimskih olimpijskih igrah v Vancouvru Slovenija ni osvojila le treh medalj. Priborila si je dvajset uvrstitev med najboljših 10 in kar enainpetdeset med 30 najboljših. Športno gledano je to za mene največji uspeh in kaj lahko bi osvojil medaljo, ali pa jo še bo, kakšen od tistih, ki je bil na teh olimpijskih igrah četrti, peti ali šesti. Tudi v prihodnje je treba zagotoviti, da se bo slovenska uspešna športna pot nadaljevala. Spremeniti načelni pristop in sisteme financiranja bi bila huda, menim, da usodna napaka.

Ko prebiram komentar g. Štakula, dobim vtis, da smo dežela uspešnih športnic in športnikov in neuspešnih športnih funkcionarjev. Mar res? Ali gre to sploh skupaj?

P. S.: Vsi, prav vsi športniki in drugi udeleženci zimskih olimpijskih iger so v Kanado potovali v turističnem razredu. Stroške potovanja Petre Majdič v poslovnem razredu pa je naknadno poravnala Vlada Republike Slovenije.

Olimpijski pozdrav!