Ponuja se sedem svetovalcev

Pred dnevi sem kupil na bolšjem sejmu "Mali žepni vozni red" iz leta 1938. Kupil sem železniški vozni red po takratnih slovenskih progah. Leta 1938, pred skoraj tri četrt stoletja, je odpeljal vlak iz Ljubljane proti Zidanemu mostu ob 4.40. V Zidani most je pripeljal ob 5.45. Za pot je potreboval eno uro in pet minut. Imam tudi letošnji vozni red Slovenskih železnic. Vlak, ki odpelje iz Ljubljane ob 4.50, pripelje v Zidani most ob 5.54. Za pot potrebuje eno uro in štiri minute. Aktualni vlak je za minuto hitrejši od tistega pred več kot 70 leti! Leta 1938 je odpeljal vlak v Novo mesto ob 5.22 in prispel na cilj ob 7.40. Za pot je potreboval dve uri in 18 minut. Letos krene na pot proti Novemu mestu vlak ob 4.35 in pripelje na cilj ob 6.53. Vozi dve uri in 18 minut, natančno toliko, kot je vozil vlak na tej progi pred 72 leti!

Za časa Kraljevine SHS in Kraljevine Jugoslavije je bilo za Slovence najbližje morje pri Sušaku. Reka, cela Istra, Koper, Izola in Piran so bili takrat, kot je znano, pod Italijo. Nekateri redki izbranci so se že takrat podali na Sušak z avtomobili. Pot je vodila preko Novega mesta, Karlovca in Delnic. Takrat je tak podvig trajal deset ur, če ni prišlo do kakšne resnejše okvare vozila. Da so na prašnih cestah kar naprej menjavali in krpali predrte gume, se razume samo po sebi.

Dandanašnji se peljemo na morje v Koper, Portorož, Piran itn. Po avtocesti traja taka vožnja z avtomobilom približno eno uro. Nekateri cestni dirkači pridejo še mnogo prej. Do Novega mesta zadošča pol ure.

Avtomobilist pride na morje ali v Novo mesto petkrat do desetkrat prej kot tisti pred začetkom druge svetovne vojne. To je razumljivo: osebna vozila so zmogljivejša in hitrejša, do morja in v Novo mesto drvijo po avtocestah. Hitrost vlakov je v vsem tem času ostala nespremenjena!

Tisti, ki imajo na skrbi promet in prometne naprave v Sloveniji, bi se morali nad temi primerjavami zamisliti. Hudo je, če ima čez mero razbohoteni prometni individualizem prednost pred interesi skupnosti! Kakšen bolj občutljiv minister za promet bi se lahko nad politiko svojih predhodnikov bridko razjokal. Vsekakor bi bilo zanimivo vedeti, kdaj, kam in zakaj se je zadnjič peljal z vlakom naš aktualni prometni minister!

Mnogi moji rojaki bi si rajši zabili žebelj v koleno, kot da bi se peljali z vlakom v Zagreb, Beljak, Celje ali Koper. Avtomobil je zanje statusno določilo, neke vrste osebna izkaznica v dobesednem pomenu. No, večkrat imam vtis, ne rečem da zmeraj, da je praznina v glavi sorazmerna z velikostjo in močjo vozila. Potovanje z vlakom se jim zdi statusno neprimerno, celo sramotno. Ne predstavljajo si, kako bi bilo, če bi se, denimo, v Maribor pripeljali z vlakom. Poslovni partnerji, prijatelji, znanci in morebitni sorodniki bi reveža morda začudeno gledali: "Ali tale nima mercedesa ali velikega črnega terenca s temnimi šipami, ali vsaj poštenega avtomobila, ali v življenju ni uspešen, mogoče pa z njim ni vse v redu?" Velika večina mojih rojakov se vozi sem in tja, če je treba ali ne, z osebnimi avtomobili. Avtomobili odpeljejo izpred domače hiše in so zmeraj pripravljeni za vožnjo. Takega udobja vlaki ne bodo nikoli nudili.

Zaradi vsega naštetega se z vlakom vozijo le še dijaki, ostareli, siromaki, invalidi, sezonski delavci in čudaki. Imam se za čudaka. Sorazmerno dolgotrajna potovanja z vlakom me ne motijo. Imam veliko časa. Ker imam veliko časa, včasih celo kaj naredim. Poznam veliko ljudi, ki bi želeli kaj koristnega postoriti v življenju, pa sirote ne utegnejo. Pravijo, da bi, le da za kaj takega nimajo nikoli časa. To kar tako, mimogrede.

Naj bo tako ali drugače, železnica in vlaki so v primeri s cestnim prometom v debelem zaostanku. Potnikov je malo in jih je zmeraj manj. Vlaki vozijo pogosto po tirih sem in tja boleče prazni. Spominjam se, kako sem se peljal z modernim pendolinom iz Benetk v Ljubljano in bi lahko preštel vse potnike na prste obeh rok. Takole po občutku imam vtis, da so leta 1938 prepeljali vlaki po slovenskih progah desetkrat, morda celo dvajsetkrat več potnikov, kot jih zdaj.

Kar velja za potniški promet po železnici, velja tudi za tovorni železniški promet. Velikanska večina tovora se vali po cestah. Tako je hitrejše, cenejše, enostavnejše in predvsem: tovor se pripelje od vrat do vrat, kot se izražajo strokovnjaki za promet. Včasih imam vtis, da se po železnici prepeljuje le še razsuti tovor, sem in tja še kakšen kontejner in cisterna. Časi nabiralnih vlakov, "ekspresnih" pošiljk po železnici in "mitgepeka" so že davno minili. Spominjam se, da so železnice pred leti, ko smo še živeli v skupni državi in se je železniški sistem imenoval JDŽ, vagone s posebnimi tovornjaki pripeljale prav na tovarniško dvorišče, tam so jih natovorili in potem spet s posebnim kamionom prepeljali vagon do tirov, tam so ga s posebnim dvigalom spet postavili na tire, zapregli v tovorne kompozicije in poslali, kamor je bilo pač treba. Kakšna dolga relacija v bivši skupni državi je bila na tak način smiselna, v slovenskih razmerah je tako početje brezupno. Kakšen kamionski cestni dirkač pride s severa na jug, z vzhoda na zahod naše države v dveh do treh urah.

Večkrat slišim, češ, železnica je zaostala, država jih vizavi cestne "infrastrukture" investicijsko zanemarja itn. To je res. O tem pišem v začetku tega spisa. In vendar, če bi kakšna čarobna sila čez noč spremenila opešane Slovenske železnice v najbolj moderen železniški sistem na svetu, se odnos mojih rojakov do železnice ne bi bistveno spremenil. Tudi če bi železnice zastonj prepeljavale potnike, jih ne bi bilo na vlakih bistveno več. Tudi če bi zastonj tovorili, bi ne imeli ne vem koliko več takega posla. Velika večina mojih rojakov v mislih, besedah in dejanjih potuje in tovori z avtomobili, včasih še z letali. Vlakov zanje ni. Za veliko večino mojih rojakov bi bilo čisto vseeno, če bi Slovenske železnice ukinili. Dni, tedne, mesece in leta sploh ne bi opazili, da vlakov ni več.

In ko takole berem, kako naj bi izbrani svetovalec s svoji zlatimi nasveti spravil Slovenske železnice na zeleno vejo, se moram kislo nasmehniti. Noben svetovalec tega ne bo sposoben, tudi če bo združeval modrost največjih umov, če bo imel "gigantov rok stotero", če bo znal na pamet vse postaje in vozni red na Slovenskih železnicah, serijske številke vseh lokomotiv in vagonov… Vse našteto mu ne bo čisto nič pomagalo. Mislim, da mu pri Slovenskih železnicah niti nadnaravne moči ne bi pomagale. Slovenskih železnic ne bo nihče, še najmanj pa kakšen svetovalec, zapeljal v rentabilno prihodnost.

Ja, razen če bi slovenska vlada, leva, desna, srednja ali vse skupaj sprejele zelo radikalne predpise in zakone. Bencin in druga goriva bi se podražila za petkrat ali še več. Nakup osebnih avtomobilov bi bil obremenjen z velikimi davščinami. Denar za vsakoletno registracijo bi se drastično povečal. Za velika in potratna vozila pa še mnogo bolj. Recimo, da bi bilo treba za črnega terenca z zatemnjenimi šipami plačati ob registraciji deset ali celo več tisoč evrov. Tovornjakarji bi morali za uporabo slovenskih cest plačevati realno cestnino. Nekje sem prebral, da velik tovornjak naredi škode na cestah za 50.000 osebnih avtomobilov! Kaj bi pomenilo za transportno situacijo v Sloveniji, če bi morali tovornjakarji plačevati, recimo, tisočkrat večjo cestnino kot doslej? Letalski prevozi bi bili, poleg dragega goriva, še posebej obdavčeni na preletene kilometre tako, da bi turistični letalski promet v bistvu zastal. Ob takih ukrepih bi se železnice spet razcvetele, postale bi tako pomembne in neizogibne, kot so bile leta 1938! Ukrepi, ki jih naštevam, so res radikalni, malo verjetno je, da bi se jih kakšna naša vlada upala sprejeti, kaj šele prakticirati. Za začetek bi se uprli tovornjakarji. S svojimi transportnimi kolosi bi zaprli vse ceste in avtoceste v naši domovini. Že ob pomisli na kaj takega vsaki vladi stopijo lasje pokonci. Potem bi se tako ali drugače uprle še široke ljudske množice. Pravniki bi dokazovali, da vlada krši in posega v ustavne pravice državljanov. Itn. No, in ker se nobena vlada ne upa radikalno spremeniti transportnih navad v moji domovini, bodo imele Slovenske železnice kar naprej in zmeraj večjo izgubo. Ukiniti se jih kar tako ne da, to se ne bi spodobilo, tega nikjer na svetu ne delajo, sploh pa, kam naj da železničarje? In zato naj vlada, država ali kdor že, tiho in brez posebnih besed in modrovanja še naprej pokriva vsakoletne izgube Slovenskih železnic. Jaz bi svetoval, da se Slovenske železnice uvrstijo med kulturne ustanove, kot so opera, drama, plesna umetnost, filmska umetnost, glasba, orkestri, estrada, narodnozabavne aktivnosti, zbori, galerije, muzeji, akademije, društva, kulturni domovi in vse drugo, kar spada pod "kulturo" v moji domovini. Za vse naštete velja, da rentabilnost ni pogoj za eksistenco. Slovenske železnice bi tako prešle v resor ministrstva za kulturo Republike Slovenije. Druga možnost bi bila, da se Slovenske železnice pripojijo k ministrstvu za obrambo oziroma se vključijo v sestav Slovenske vojske. Tam se tudi ne mučijo z rentabilnostjo. Kakšno patrio bi lahko priredili za vožnjo po železniških tirih in bi tako lahko s tirov vlivala strah v kosti morebitnim agresorjem. To bi bila atrakcija! V prostem času bi bila taka patria na voljo za najem. Si predstavljate, na primer, strastne italijanske lovce, ki bi za mastne pare najeli patrio na tirih! Lahko bi kar z mitraljezi streljali na divjad ob slovenskih progah! No, ja, malo me je zaneslo. Tole je predlog za morebitni nov naziv Slovenskih železnic: "Armadni železniški muzej Slovenije (AŽMS)"!

Ko takole pišem, sem se ovedel, da pravzaprav svetujem, dajem nasvete, sem postal svetovalec Slovenskim železnicam, ne da bi se prej pogodil, koliko naj bi stalo moje svetovanje. No, pa saj sem že zapisal, da bi bil čisto zadovoljen z eno stotinko tistega, kar zahteva za svetovanje najcenejši ponudnik. Moji nasveti so ravno toliko uporabni ali neuporabni kot kakšni drugi, le da so neprimerno cenejši. Železnica brez potnikov in tovorov ne more biti rentabilna, to je vsakomur razumljivo. Zaradi tega ni treba najemati dragih svetovalcev. Slovenske železnice bi z mojimi nasveti prihranile na stotisoče in celo milijone evrov. Za ta denar bi lahko za začetek, brez svetovalcev, ekspertov in podobne navlake, zamenjale tu in tam kakšne razpadajoče švelerje.

Mnogi, ki gledajo v prihodnost, so zelo črnogledi. Zaradi civilizacijskih aktivnosti se utegnejo pogoji za življenje na Zemlji kaj hitro spremeniti v grozečo kataklizmo. Podnebne spremembe, ozonske luknje, taleči se led na zemeljskih tečajih, rastoče puščave, preseljevanje narodov na sever… so nekateri znanilci zlokobnosti. Takrat bo vlada moje države panično uvedla vse mogoče drastične ukrepe, tudi tiste, ki jih omenjam v zvezi z železnicami, saj so vsi po vrsti ekološko naravnani. Nihče se jim ne bo upal nasprotovati. Življenje se bo postavilo na glavo. Sprašujem se le, če ne bo takrat ekološki vlak že odpiskal.