Gre pa seveda za vprašanje njegovega vztrajanja na ministrskem položaju potem, ko je bilo odkrito njegovo prikrivanje (pred javnostjo) lastniškega deleža Ultre. Čeprav naj mu ga po zakonu (toda zdaj smo na področju morale!) sploh ne bi bilo treba omeniti, je vendarle res, da ga je pred javnostjo zamolčal. In res je: Golobič je med najboljšimi ministri sedanje vlade; veliko koristnega je naredil za visoko šolstvo! Škoda, da je sam omogočil opoziciji takšen pogrom nad sabo!
Vendar gre za različne ravni! Sama sem menila tedaj in menim danes, da bi bil Golobič pridobil več moralnih "točk" k svoji etični drži, če bi bil premierju sam ponudil odstop z ministrskega položaja (bi ga le-ta sploh sprejel?), kakor pa z vztrajanjem na njem kot da se ni zgodilo nič! Menim namreč, da si politiki ne smejo sami dajati "odpustkov"!
Etičnost svojega ravnanja, vztrajanja na ministrskem položaju, je Golobič poglobljeno, kar filozofsko utemeljil z ravnanjem filozofov Sokrata in Aristotela. Sokrat namreč ni hotel pobegniti pred dosojeno smrtno kaznijo, rekoč, da bi s tem izdal samega sebe, Aristotel pa je, nasprotno, pred svojo smrtno obsodbo pobegnil, rekoč, da želi Atencem preprečiti, da bi se še enkrat pregrešili zoper filozofijo. Je Golobič hotel preprečiti, da bi se kdo (opozicija) pregrešil zoper njega? Ni s prav takim svojim ravnanjem opoziciji to omogočil?
Sama ne bi komentirala Golobičevega zamaha z levo roko nad mojim moralizmom, če ne bi bil za utemeljitev svojega ravnanja uporabil primerjave iz zgodovine filozofije, s čimer je zadevo povzdignil na teoretsko raven. To diskusijo sprejemam.
Golobič bi namreč lahko za osvetlitev svojega ravnanja parafraziral tudi moralista Franza Kafko! Kafka opisuje zanimiv pogovor; jetniški kaplan je Josefu K. dejal: "Ne smemo vsega imeti za resnično, to moramo imeti samo za nujno." Ali je nekaj resnično ali ne, ni bistveno; bistveno je to, da je nujno. Ali, rečeno poenostavljeno: tudi polresnica je dovolj, če je za nekoga nekaj iz tega ali onega razloga v danem trenutku nujno. Resnica se tako "izgubi", izgine iz obzorja etike. - In Josef K. je na to kaplanovo misel odgovoril, da če je tako, da je bolj kot resnica pomembna nujnost, potem "postane laž svetovni red".
Sama menim, da k etiki spada vztrajanje pri resnici, pričevanje resnice. Resnico je preprosto treba vzeti nase! Če ni razlike med resničnim in nujnim oziroma če nujno zamenja resnično, zmaga pragmatično ravnanje po subjektivni presoji. Skratka: gre za etiko brez morale, za etiko pragmatičnega presojanja in ravnanja glede na to, kaj je ta trenutek in v določenih pogojih zame (ali po moji presoji za družbo) nujno in zatorej "resnično"! Seveda pa ima vsakdo, ki stori sporno dejanje, zase kot opravičilo neko "nujnost". Enako velja tudi na družbeni ravni; koliko spornih dejanj je bilo storjenih v imenu "nujnosti", v imenu Boga ali "objektivnih zakonov zgodovine"!? Seveda je med temi dejanji in Golobičevim gromozanska razlika toda logika je enaka. Morala v principu ne pozna izjem. Etika kot sistem moralnih norm vsako dejanje meri z istim vatlom, sicer "merjenje" ne bi bilo mogoče.
Kafka je z enim samim stavkom Josefa K. v temelju problematiziral etiko epohe človeka kot subjekta, ki sam odloča (projektira), kaj je resnica, kaj je nujnost, kaj je morala oziroma vrednota in katera sredstva so nujna (moralna?) za dosego njegovega Cilja. Morala kot sistem pravil in ravnanja po njih z opravičevanjem spornih dejanj z "nujnostjo" izgine v puščavskem pesku vseenosti. Morale ni več, "postane" zmerljivka: moralizem.
Kdor ne misli kot Kafkov jetniški kaplan oziroma kdor misli kot Josef K., je po logiki, ki jo je v intervjuju razvil minister Golobič, moralist "tipa Spomenke Hribar".
