Neplačevanje in dolgi plačilni roki so stvar države in etike

Se tudi vam dozdeva, da gre glede plačilnih rokov od slabega na slabše? V Sloveniji naj bi bil povprečni plačilni rok več kot 120 dni. Včasih smo govorili o nelikvidnosti, ker naj ne bi bilo v obtoku dovolj denarja (zaradi restriktivne denarne politike in zniževanja inflacije). Danes ni inflacije, denarna politika se izvaja v Frankfurtu, denarja glede na obseg poslovanja pravzaprav ni manj, plačilna disciplina pa je vse slabša, saj predvsem veliki kupci izsiljujejo dobavitelje z vse daljšimi plačilnimi roki. Je to ireverzibilen proces? Ali lahko ta za podjetnike velik problem zaustavimo?

Najprej, zakaj se to sploh dogaja, ko pa končni kupci plačujejo z gotovino, s karticami, pri katerih je zamik največ mesec… Odgovor je preprost. Plačilni roki se podaljšujejo, ker nimamo popolne konkurence. Kupci so vsaj oligopolisti, če ne kar monopolisti, s kartelnimi dogovori ali brez njih. Začne se že pri kateri koli od velikih trgovskih verig, v poslovanju s katerimi mora podjetnik, ki jim želi prodajati, pristati na skoraj nemogoče pogoje, ki jih diktirajo. Pravzaprav nič novega, pa vendar, ali je to prav? Ali je prav, da lahko že v startu izsilijo recimo 90-dnevni plačilni rok? Ali je prav, da je moral podizvajalec stadiona v Stožicah že v startu pristati na 120-dnevni plačilni rok? Ali je prav, da so podjetniki tako dolgo izpostavljeni, da se lahko gospodarska situacija medtem bistveno spremeni in lahko namesto plačila dobijo novo obljubo ali predlog za drugačno poplačilo? Ali celo prisilno poravnavo!

Ker podjetniki v večini primerov ne morejo narediti veliko in so pri izsiljevanju praktično nemočni, pogosto kličejo na pomoč državo. Ta seveda ne more prisiliti podjetij, da plačujejo hitreje, ne more prevzeti obveznosti gradbenikov ali trgovcev in plačati namesto njih. Kljub temu pa bi lahko naredila veliko. Prvi korak je, da država postane boljši plačnik in da poskrbi, da sklepa posle le s tistimi podjetji, ki podizvajalcem ali dobaviteljem plačujejo recimo v 30-dnevnih rokih. Že zdaj se pri razpisih včasih zahteva, da navedejo, da imajo poravnane obveznosti do dobaviteljev. Lahko pa bi zahtevala, da bi ponudniki podali izjave, preverjene od revizorjev, da imajo plačane obveznosti v roku 30 dni od prejema blaga ali opravljene storitve. Ne glede na morebitne drugačne dogovore glede plačilnih rokov in zamud. Tako bi uredili vse, ki sodelujejo na javnih razpisih. Utopično? Ne nujno, če se država želi spopasti s tem problemom. Potrebni bi bili jasne formulacije, določeno prehodno obdobje in revizijsko preverjanje.

Druga možnost je uzakonitev tega, kaj je še normalen plačilni rok (recimo 60 dni), vse, kar je dlje, pa je že kreditni odnos in bi se moralo prodajalcu plačati primerne obresti. Obvezno po zakonu! Utopija? Ne, ker se tudi pri obrestih pojavlja pojem oderuških obresti, ki so nedopustne. Pri plačilnih rokih imamo pa "oderuško dolge" roke!

Če bi država s tema ukrepoma začela urejati zadeve, kaj bi to pomenilo za glavne protagoniste v zgodbi? Življenje bi jim malo zagrenili, kakšnega gradbinca zaradi drugih okoliščin celo ogrozili, vendar dramatičnega se ne bi zgodilo nič. Zakaj se daljši roki tako vehementno podaljšujejo? Zaradi tega, ker so vodstva in lastniki podjetij zaslutili, da je to osnova za njihovo ekspanzijo ali menedžerski prevzem. Kako bi sicer bilo možno, da se je Tuš razvil praktično iz nič, da je Mercator pokupil vso preostalo živilsko trgovino, da je Merkur razširil svojo dejavnost in izvedel notranji odkup… Ali pa da recimo Kolosej gradi svoj center še v Beogradu, sam pa dolguje distributerjem denar mesece in mesece… Torej bi skupna akcija države, ki bi želela preprečiti izkoriščanje oligopolnega položaja velikih, pomenila le to, da se ne bi mogli več širiti s tujim denarjem, ampak izključno lastniškim (lastnika ali zbranim na delniškem trgu), da bi najeli kakšen kredit več, saj so večinoma kreditno sposobni. Ali pa ne bi mogli s prevzemanjem izčrpavati podjetij. Tudi v takšno ekspanzijo gradbene dejavnosti ne bi prišli, kar bi bilo še kako koristno.

Se vam še vedno zdi vse skupaj iluzija? Če ja, sta se vprašali, kje je potem konec podaljševanja rokov? Ste se vprašali, koliko podjetnikov ni moglo optimalno uresničiti svoje podjetniške ideje, ker od kupcev niso dobili denarja? Pa vse to pravzaprav niti ni tako nekaj novega. Kajti zakon o finančnem poslovanju že zdaj določa, da so uprave osebno odgovorne, da bodo podjetja blago ali storitve, ki jih kupijo, tudi v roku plačala. Če ne plačajo v roku, bi praktično že morale nastopiti sankcije!