Kaj je narobe s člankom Pred nami je zahtevna pot?

V članku, objavljenem v Objektivu 20. februarja, avtorica pomembnost obnove Plečnikovega stadiona utemelji, da se bo izvajala v javno-zasebnem partnerstvu, navaja primere v drugih državah, poudari, da gre v Sloveniji za prvi primer uveljavljanja takšne prakse na področju kulturne dediščine, zapiše, da zasebni partner potrebuje določena zagotovila, da bo lahko uresničil svoj ekonomski cilj, in sklene, da je treba za uspešen zaključek krepiti medsebojno zaupanje vseh akterjev. Z vsem tem ne bi bilo nič narobe, če bi avtorica najprej preverila osnovno trditev svojega članka. Projekt prenove Plečnikovega stadiona namreč ni in nikoli ni bil javno-zasebno partnerstvo. Stadion iz poročila ministrstva za finance, na katero se avtorica sklicuje, je stadion v Stožicah, za katerega je bil akt o javno-zasebnem partnerstvu sprejet na isti seji mestnega sveta kot sklep o gospodarski družbi Bežigrajski športni park, ki jo je mestna občina ustanovila skupaj z Olimpijskim komitejem in podjetjem GSA investitorja Joca Pečečnika. BŠP je že od začetka družba z omejeno odgovornostjo, za katero ne veljajo nobena določila javno-zasebnega partnerstva.

Žurnal 24 je recimo 25. septembra 2007 objavil prostodušno izjavo vlagatelja, da je prvi cilj prenove stadiona dobiček. Seveda tudi s tem ni nič narobe, saj je želja po dobičku legitimna pravica vsakogar, ki vlaga lastna sredstva. Narobe pa je, ko se začne ta zasebni interes predstavljati kot javni interes za ohranitev kulturne dediščine. Narobe je, ko taki argumentaciji nasedejo državni organi in nosilci javnih pooblastil ter začnejo iskati načine, kako bi zaobšli zakonske predpise. Narobe je, ko predsednik Olimpijskega komiteja, ki je lastnoročno podpisal pogodbo o ustanovitvi d. o. o., ob odprtju razstave projektov mednarodnega natečaja pred predsednikom slovenske vlade in kamerami razglaša, da gre tu za javno-zasebno partnerstvo, čeprav bi kot pravnik moral zelo dobro vedeti, da to ni res. Narobe je, da so morali na neupoštevanje javnega interesa in nezakonitost kulturnovarstvenega soglasja opozoriti bližnji stanovalci, ki si sicer prvenstveno prizadevajo za ohranitev zelenih površin. Narobe je, da mediji nekritično povzemajo izmišljotino o javno-zasebnem partnerstvu. In narobe je tudi, da časopis dve strani svoje elitne priloge nameni članku zunanje sodelavke, ki prenovo Plečnikovega stadiona napačno prikazuje kot javno-zasebno partnerstvo na področju kulturne dediščine. Edini javni interes, ki sta ga mestna občina in Olimpijski komite pri tem projektu upoštevala, je, kako se izogniti stroškom za obnovo kulturne dediščine in hkrati še nekaj zaslužiti. Oktobra 2009 so stanovalci Fondovih hiš zato predlagali, da mestni svet zavrne sklep o podaljšanju obstoja družbe BŠP in se raje odloči za ustanovitev javno-zasebnega partnerstva, v katerem bi bilo razmerje med zasebnim in javnim interesom jasno določeno. Poziv je seveda naletel na gluha ušesa.

Zakaj se mestna občina na primeru Plečnikovega stadiona ni odločila za javno-zasebno partnerstvo, kot je to storila za stadion v Stožicah? Verjetni odgovor lahko najdemo na spletnih straneh ministrstva za finance: "Občina lahko soustanovi gospodarsko družbo v statusni obliki d. o. o. z zasebnim gospodarskim subjektom brez uporabe zakona o javno-zasebnem partnerstvu, če meni, da ni vezana na opravljanje dejavnosti in nalog, ki so v javnem interesu, in če je njen cilj pridobivanje dobička." Ali je po vsem tem res mogoče govoriti, da vse poteka v javnem interesu in da je treba za uspešen zaključek le še krepiti medsebojno zaupanje?

Koordinacijski odbor stanovalcev Fondovih hiš Katarina Bajželj Žvokelj, Matija Gabrovšek, Ljubo Rezar in Peter Rondaij