Odgovor na izjave župana Zorana Jankovića

To ob vsaki priložnosti rad ponavlja, da bi nas v javnosti opredelil za vrtičkarje, saj je ta oznaka dobila slabšalni prizvok. Vendar če smo zelo natančni, je sredi parcele že zelo dolgo zelenica, namenjena igri otrok in prirejanju piknikov, manjše zelenice so tudi na mestu nekdanjih polkrožnih paviljonov, na vrtovih je bilo ob zelenjavi vedno veliko cvetja, poleg okrasnega grmičevja raste tam več kot 40 dreves. Za nameček smo precej neznačilno za vrtičkarje mestni občini že večkrat ponudili, da namesto vrtov tam uredi javni park, a je župan kljub novinarjevemu opozorilu ponovno zatrdil: "Trenutno je tam paradižnik in prebivalci vztrajajo, da se nič ne spremeni!" Vzrok rahle županove nervoze je seveda v spornem lastništvu parcele. V nasprotju s stihijskimi vrtičkarskimi kolonijami okoli Žal, pri katerih je občina presenetljivo zagovarjala preureditev v park brez novogradenj, so bili naši vrtovi zasnovani kot del urbanistične ureditve naselja in s pravilnikom določeni kot obvezna pritiklina stanovanja. Po veljavni zakonodaji je to tudi edino merilo pri določanju pripadajočih zemljišč stavbam. Zato bi župan namesto pripravljanja že tretje variante prostorskega načrta za Plečnikov stadion z občinskim denarjem ravnal veliko gospodarneje, če bi raje za nekaj sto evrov naročil pravno mnenje ter pred sprejetjem prostorskega načrta na aprilski seji mestne svetnike seznanil s tem, kakšno tveganje za projekt prenove pomeni njegovo pričakovanje, da bodo zelenice, vrtovi, dvorišča in dovozne poti Fondovega naselja tudi po koncu nepravdnega postopka ostali v rokah mestne občine, ki je sicer še vknjižena kot lastnica. Zakon o zemljiški knjigi namreč določa, da se lastništvo prizna za nazaj, torej od dneva vložitve plombe. Druga priljubljena županova izjava je, da smo bili najprej navdušeni nad projektom, ki je bil nagrajen na mednarodnem natečaju, potem pa da smo si nenadoma premislili. Že neštetokrat smo mu pojasnili, da smo pohvalili le tisti del, ki se nanaša na prenovo stadiona znotraj stadionskega obzidja in ki je resnično pomenil velik kakovostni preskok glede na razvpiti južnoafriški projekt, medtem ko že od vsega začetka nasprotujemo pozidavi zelenih površin. Da kljub vsem demantijem župan vztrajno ponavlja omenjeno izjavo, si je mogoče razložiti le tako, da gre spet za eno izmed njegovih metod: drugo stran je treba s podtikanjem neresnic diskreditirati kot eno izmed fanatičnih civilnih iniciativ, ki so proti vsemu in si nenehno nekaj izmišljujejo. Še bolj skrb vzbujajoča pa je županova izjava, da ministrstvo za kulturo in zavod za varstvo kulturne dediščine menita, da je na zelenici mogoče graditi. Če ni resnična, gre za metodo posrednega pritiska na dajalce soglasja, še huje pa je, če je resnična, saj bi to pomenilo, da sta se ministrstvo in zavod že uklonila pritiskom. Vladni odlok o razglasitvi Plečnikovega stadiona za kulturni spomenik je namreč zaščitil tudi njegovo neposredno okolico. Če bodo pristojni organi ignorirali varstveni režim za vplivno območje kulturne dediščine, ki zapoveduje ohranjanje vedut in obstoječega nepozidanega prostora ter dopušča le parkovne in podzemne ureditve, bomo proti tako očitni kršitvi zakonodaje odločno protestirati. Nesprejemljivo je, da bi se v Sloveniji dokončno uveljavila praksa, da lahko nekateri vplivni posamezniki z denarjem, s političnimi ali prijateljskimi zvezami dosežejo, da začnejo državni organi zakonske predpise naenkrat obravnavati zelo raztegljivo. Na primeru Plečnikovega stadiona je bilo doslej najbolj razvpito nezakonito izdano kulturnovarstveno soglasje, bolj skrita pred očmi javnosti pa je odškodninska tožba, ki jo je v imenu vlagatelja zaradi domnevnih duševnih bolečin vložila ugledna odvetniška pisarna in s katero so praktično utišali človeka, ki ga je praška univerza razglasila za največjega živečega plečnikoslovca. Veseli pa smo bili županove odločne napovedi v intervjuju, da bo stadion obnovljen. Dobro bi bilo le, da bi se župan čim prej sprijaznil s tem, da bodo zelene površine na severni strani tudi po obnovi ostale neokrnjene. Ne glede na nekatere zasluge za Ljubljano je tudi samopašnosti enkrat treba postaviti mejo.

Koordinacijski odbor stanovalcev Fondovih hiš Katarina Bajželj Žvokelj, Matija Gabrovšek, Ljubo Rezar in Peter Rondaij