Še enkrat o bloku 6

Novinar Primož Cirman očitno nekaterim ljudem verjame na besedo, drugim pa tudi takrat ne, kadar se sklicujejo na uradno potrjene in arhivirane dokumente. Tako v svojem odgovoru na moj odgovor še enkrat citira nekdanjega direktorja HSE Fabijana, kako tudi ob zaključku njegovega mandata sredi leta 2005 ni bilo govora o moči novega bloka, ki bi presegala 400 megavatov. Skupščina TEŠ, kjer je imel HSE skoraj 80 odstotkov glasovalnih pravic, pa je že maja 2004 sprejela razvojni načrt družbe za obdobje 2004-2013, v katerem je govor tudi o bloku 6 s 600 megavati. Res so nekateri takratni podatki in načrti že zastareli, ker so temeljili na takratnih ocenah prihodnjih potreb po električni energiji v Sloveniji in ker v tistem času še niso bili znani vsi stroški emisij toplogrednih plinov. Kljub temu pa smo že takrat opozarjali na problematiko kvot CO2 in kot rešitev za izpolnjevanje obveznosti Slovenije načrtovali postopno zapiranje obstoječih blokov, začenši z najstarejšimi bloki. Tako je bil že od samega začetka v okviru načrtovane strategije TEŠ nedvoumno naveden blok 6 z močjo 600 megavatov. Če si bo novinar vzel čas, ga bomo z veseljem sprejeli v Šoštanju, mu pokazali vso dokumentacijo in mu jo po potrebi tudi podrobneje razložili oziroma komentirali.

Zakaj je potem vseeno prišlo najprej do vloge za energetsko dovoljenje za blok z zmogljivostjo 520 megavatov, sem razložil že v svojem prejšnjem odgovoru. Pri tem bi se strinjal, o čemer je v svojem članku ugibal že sam novinar, da je imelo veliko vlogo tudi želja po energetskih stebričenjih v Sloveniji. Tega, ali je bila to pravilna poteza resornega ministrstva, ne morem komentirati, saj nisem pristojen za to. Čas bo pokazal, imam pa občutek, da že danes čutimo del posledic.

Ravno tako sem pojasnil, da je energetsko dovoljenje brez ustreznih sprememb prostorskih aktov zgolj papir. Da je od napisanega energetskega dovoljenja za blok s 600 megavati do vloge za spremembo prostorskih načrtov minilo še pet mesecev, se meni ne zdi tako malo, še zlasti, ker za ta zamik ni bilo nobene praktične potrebe. Vse te zamude so se nakopičile in povzročile sklepanje pogodbe v cenovno neugodnem času.

Tudi glede pogodbe z Alstomom sem že razložil, da smo večino nefiksnih postavk v pogodbi v enem letu po podpisu pogodbe s trdimi pogajanji spremenili v fiksne in na ta način znižali skupno ceno za dobrih 100 milijonov evrov. Preostale nefiksne postavke bodo v najslabšem primeru podražile naložbo za nekaj odstotkov. V svojem odgovoru sem tudi razložil, zakaj je sedanja finančna konstrukcija, ki temelji na kombinaciji lastnih virov in posojil evropskih bank, za nas najugodnejša. Seveda so možne tudi druge oblike financiranja, krediti komercialnih bank ali celo kredit dobavitelja, a to bi projekt le podražilo.

O vlogi bloka 5, zaradi katerega nas nekateri vedno znova sumničijo manipuliranja z javnostjo, pa le tole. Da bo ta blok v tako imenovani hladni rezervi in da bo občasno aktiviran le za nujne potrebe, ni stvar naše kaprice ali domnevnega zakulisnega spreminjanja "strategij". Ta omejitev izhaja iz preprostega dejstva, da bo po začetku obratovanja bloka 6 Premogovnik Velenje optimiral svojo proizvodnjo glede na blok 6, blok 5 pa bo obratoval največ do 6 mesecev letno in proizvedel do 1050 GWh elektrike letno, kar je skoraj polovica manj, kot blok 5 proizvede v teh letih. Takšna strategija je zasnovana v vseh do sedaj narejenih investicijskih programih, kar bomo Primožu Cirmanu z veseljem še enkrat razložili.

Uroš Rotnik, direktor TEŠ