Liberalna ideologija je, če želimo ali ne, na brezpotju

Z liberalizmom imamo na Slovenskem težave že dolgo in tu se z Damijanom popolnoma strinjam. Najprej so v njem videli hudičevo seme katoliški krogi, potem se je zatikalo pri političnih elitah, nazadnje je sejal zmedo celo med ekonomisti. Novodobni liberalni ekonomisti, člani SMF in širše, so se poklonili klasičnemu liberalizmu, ki temelji na izvirnem pomenu ekonomskih svoboščin, poudarja prednosti trga in slabosti državnega intervencionizma. Takšen liberalizem so razglasili za edini možni in pravi, ga spremenili v dogmo in vse skupaj postavili na raven domala verskih prepričanj. Milton Friedman je po naravi reči običajno apostol takšne liberalne evharistije. Težava pa je trojna. Liberalne tradicije so sila različne in tudi povsem konkurenčne. Tudi skrivnost vere, liberalna politična filozofija, je veliko težja od običajnih razlag o troedinosti svobode, vseobsežnega trga in omejene države. In na kraju imajo tudi dobro šolani neoklasični ekonomisti domala nepremagljive epistemološke težave z razumevanjem trga, saj teorije trga in tržne družbe na ekonomskih šolah ne predavamo. Med liberalnim dogmatizmom njihove politične filozofije in pripravljenostjo na prestrukturiranje (realnega) sveta, ki so se mu tako simpatično zapisali, vlada precejšnje protislovje.

Ekonomisti so po definiciji svoje vede zavezani trgu. Liberalizem je hkrati osrednja politična teorija moderne. Zato ekonomisti po naravi reči rastemo iz istega debla, čeprav nismo vsi narejeni iz enega kosa. S tega vidika med Smithom, Hayekom, Friedmanom, Krugmanom… pa tudi Damijanom, Mastenom in Kovačem, kakorkoli so lahko te Damijanove primerjave absurdne, ni posebnih razlik. Vrag tiči v konceptualnih podrobnostih in konkretnih ravnanjih. Tu so v politični filozofiji težavne povezave že na ravni podobno mislečih liberalov, kot so Smith, Hayek ali pa Friedman, da o liberalnem revizionizmu, utemeljenem na pozitivnem razumevanju svobode, in liberalnem egalitarizmu niti ne govorimo. Z eno besedo, liberalni univerzalizem je utopija, ki se v sodobni družbi lahko izteče kvečjemu v pluralizem liberalnih in neliberalnih praks (Rorty). Če torej vse skupaj zmečemo v isti koš, očitno liberalizma kot politične filozofije in zgodovinske prakse pač ne razumemo najbolje.

Tudi z drugo podmeno, da trg še ni ekonomski liberalizem, so težave. Liberalizem je kot ekonomska teorija utemeljen na trgu, ki naj bi bil univerzalen in čimbolj vseobsegajoč, kot politična teorija prisega na osamosvajanje ekonomske moči od politične. Gre torej za nekakšno laissez-faire državo, kjer sta trg in država alternativni instituciji. Toda nemški ordoliberalizem, ki je bil podlaga povojni evropski socialni državi, državo in trg razume drugače. Več trga zahteva tudi širšo državo. Novodobni slovenski liberalci se nanj, zanimivo, nikoli ne sklicujejo. Zadnje čase bi radi imeli vse. Skandinavsko socialno državo in Friedmanov hongkonški ideal laissez-faire kapitalizma. Toda oboje preprosto ne gre skupaj.

Najbolj bistveno razhajanje je pri razumevanju trga. Damijan in Masten trdita, da so v sedanji finančni krizi trgi zgolj medij za napake državnih regulatorjev in špekulativno delovanje agentov na trgu. Če je trg zgolj medij, kaj je potem sploh trg in katere institucije in subjekti ga torej napolnjujejo? In če je edini problem odsotnost regulacije trgov in finančnih institucij, kje potem tiči temeljni liberalistični princip želene deregulacije? Naši liberali so seveda zagovorniki neoklasičnega razumevanja trga. Tu je odločilen zgolj cenovni mehanizem, trg pa je prazna škatla orodja (J. Robinson), ki ga potem opisuje teorija splošnega ravnotežja.

Če trgu ne pripišemo zgolj značaja svobodne izbire (Friedman), temveč predvsem evolutiven prenos znanja (Hayek), potem moramo trge subjektivizirati, jih napolniti z ljudmi, pravili in vrednotami, interesi in odločitvami. Tu so tudi podjetja kot netržne socialne organizacije, kot pravi Coase, ki so v družbeni evoluciji nadomestile trge zaradi večje učinkovitosti. Če bi dobro dojeli Smithovo metaforo "nevidne roke", potem bi videli, da je trg dejansko sestavljen iz mnoštva "vidnih rok" tržnih deležnikov. Trg ni "deus ex machina", temveč je dejansko "socialni mem" (Dawkins). Zato se v krizah ne zalomi regulatorjem, upravljalcem in špekulantom, temveč trgom, nam samim, ki vsak po svoje prispevamo k naravni kaotičnosti tržne ureditve.

Cement te ureditve so vrednote in vloga denarja ter financ. Pustimo prvo, poglejmo zadnje. Tržno menjavo omogoča denar kot politično in hkrati monopolno blago. V srčiki tržnega sistema tiči torej politika in monopolna struktura moči. Trg bi brez tega sidra kot menjalna institucija in vrednostni sistem razpadel. Zato torej "nevidna roka" ne vodi denarne ekonomije in laissez-faira pač ne vidimo v bančni ureditvi. Če finančni posredniki, trgi in instrumenti uidejo regulaciji, kot se je zgodilo v zadnji globalizacijski evforiji, nastopijo samodestruktivni tržni procesi. Nisem opazil, da bi se kdaj Masten skliceval na monetarni laissez-faire, na primer na Hayekov esej Izbira denarja (1976). Za neoklasičnega ekonomista logična izbira, za zapriseženega liberala pa ironična samoomejitev. Pri denarju in financah se torej ekonomski liberalizem konča in pika.

In kdo je potem kriv za sedanjo krizo? Monetarne oblasti, vlade, finančniki, slaba kmetijska politika in kartelni naftni trgi. Vse skupaj je sicer tržna anomalija in zadaj je klasični moralni hazard, toda liberalizem (Masten) in trgi (Damijan) ostajajo čisti kot solza. Toda liberalizem vendarle prisega na deregulacijo, in ta je bistven razlog neobvladovanja sedanjih monetarnih in finančnih procesov, hkrati pa so trgi odvisni od avtonomnih, svobodnih in tveganih finančnih odločitev milijonov ljudi. H. Minsky je zato liberalno zgodbo finančnih trgov že pred leti začinil s hipotezo o inherentni finančni nestabilnosti tržne ekonomije. In temu ni kaj dodati. Zato tudi pravim, da ekonomski liberalizem kot privatizacija vsega in deregulacija trgov predstavljata notranje protislovje tržne družbe. In to ni nič nenavadnega in tudi ne tragičnega.

Ekonomski liberalizem zgodovinsko obstaja kot sporadični usmerjevalec moderne. Še najbližje je klasičnemu liberalizmu viktorijanska Anglija v 19. stoletju. Toda še tu je tržni laissez-faire rezultat državnega intervencionizma, kot dokazuje K. Polanyi v Veliki transformaciji (1944). Svobodni trgi so torej rezultat političnega inženiringa in ne nekakšne socialne evolucije. Zato svobodno tržno ekonomijo tudi spremlja politična negotovost, "svobodni trg" pa sam po sebi ne vodi v demokratični kapitalizem. In prav to je smisel Arrovega paradoksa, da je v tržni družbi izbira bodisi neracionalna ali pa nedemokratična. Od tod tudi težave z ekonomiko družbene blaginje in teoretizacijo splošnega ravnotežja na področjih, kjer trgi preprosto nikoli ne morejo delovati glede na želene predpostavke, ki so politične in ekonomske hkrati. To je precej daleč od Friedmanovega sklepa, kako so čikaški liberalci z uvajanjem načel in institucij svobodnega trga odločilno zmehčali politično diktaturo Pinocheta. Prej nasprotno, odlično so se mu prilegali, in teh čeri se naši liberalci nikoli niso zavedali.

Bodi dovolj. Evropske socialne države in stabilizacije globalnih trgov ne moremo doseči na temelju protislovnih principov tržnega laissez-faira in klasičnega liberalizma. Liberalizem je s tega vidika samo del utopičnih ideologij 20. stoletja in tudi sijajne Friedmanove liberalne ideje, od šolskih vavčerjev do negativnega davka, so zgolj lokalni političnoekonomski eksperimenti. Globalizacija je protislovja laissez-faira samo še poglobila, deregulirani finančni trgi pa so pripeljali v sedanjo krizo. Liberalna ideologija je tako, če želimo ali ne, na brezpotju. Tega ne morejo spremeniti niti intervjuji mednarodno uveljavljenih ekonomistov. Stiglitza smo pred leti imeli, pa je očitno govoril reči, ki jih nekateri niso hoteli razumeti in so zato nanj pozabili. Morda pa je rešitev v mednarodno priznanih kolumnistih, da si domači medtem ohladijo pregrete glave.