Sezona kulture po francosko

Da kulture ne bo na uradnem jedilniku, je po zagotovilih francoskih predstavnikov krivo dejstvo, da glede spodbud in zaščite kulture med članicami ni enotnega pogleda. Kar gotovo drži. Ker soglasja ni niti glede drugih tem, je treba kljub temu obžalovati, da Francija ne tvega. Kdo drug namreč bo? In kdaj?

Kakorkoli že, francoski politiki so se odločili bodočim predsedujočim državam, predvsem pa svojim državljanom ponuditi nekaj drugega, namreč šestmesečni program evropske kulture. Ta program se zdi tistim, ki smo iz manjših držav in zato že po definiciji bolj usmerjeni v mednarodni program, bolj samoumeven kot Francozom. Tukaj je velik del programov vendarle domače proizvodnje, pa naj gre za literaturo, gledališče ali ples, zato poznavanje drugih kultur, še posebno manjših, vzhodnoevropskih, včasih meji že na ignoranco, ki jo še spodbuja vsenavzoča sinhronizacija in pregovorno francosko neznanje jezikov. Francoski politiki so prepričani, da je bilo prav to nepoznavanje tudi eden izmed pomembnih razlogov za referendumski NE Evropi pred dvema letoma, zato so sklenili v šestih mesecih Franciji pokazati, da Drugi ni nujno le pekel, ampak tudi presenetljiva kreativost.

Pri tem so se seveda morali opreti na nacionalne izbore v državah članicah, ti izbori pa, kot pravi direktor arleškega fotografskega festivala François Habel, pogosto pomenijo smrt kakovosti, saj se razni lokalni lobiji pogosto prerinejo pred resnično raziskujočo umetnost. Vsaj v preteklosti se je to pogosto dogajalo, zato je izredno pomembno, na koga se organizatorji obrnejo. Treba je reči, da so novi komunikacijski kanali vendarle omogočili povezave med pravimi partnerji in se v velikem loku izognili "državnim" kulturnikom, ki so nekoč romali na takšne mednarodne prireditve. To vsekakor velja vsaj za Slovenijo, ki je tako v Reimsu kot v Avignonu in Arlesu predstavila mlado, deloma še neuveljavljeno umetniško ekipo, ki takšne predstavitve tudi najbolj potrebuje. Novinarski kolegi iz nekaterih drugih držav pa so ugotavljali, da je izbor deloval bolj "preverjeno", da so v Francijo prišla spet ista imena, ki jih tudi sicer nenehno promovirajo v tujini.

Vprašanje, ali so torej Francozi na vseh teh izborih zares dobili tisto najbolj zanimivo in živo, ostaja odprto, enako kot tudi dvom o tem, ali se ne bi francoska pobuda, če bi jo res poprijele tudi vse naslednje predsedujoče države, sprevrgla v nenehno paberkovanje po nacionalnih rezervoarjih. Kot prvi primer takšne predstavitve pa se francoska sezona kulture lahko pohvali z dobrimi deli. Z enim pridržkom: največ tega posebnega denarja iz malhe predsedovanja so dobile velike in močne kulturne inštitucije. Tiste nevladne, ki že leta dihajo na škrge, očitno niso sodelovale pri pojedini, saj četici 26 novinarjev kulture iz držav članic EU niso pokazali niti enega takšnega projekta. Ah, ta politika, človek včasih kar ne more verjeti, za kako naivne ali neumne nas ima. Kadar sama tišči glavo v pesek, je prepričana, da to delajo tudi državljani in mi, njihovi zastopniki.