Na žalost se je to res zgodilo, čeprav sem upal, da bo še veliko časa, ko bova spet sodelovala, kot sva nekoč. Bil si zraven pri vsaki moji uprizoritvi, najbolj pri Vojaku Joštu, ko si mi pomagal izumiti novo dramaturško strukturo in je bil tvoj delež pri tem bistven. To, sem upal, se bo zgodilo tudi zdaj, ko sem, ne le na pobudo direktorice SMG, temveč tudi na tvojo pobudo - "Peter, piši, samo še piši!" je bil tvoj klic - napisal nov gledališki tekst. Tega sodelovanja, ki je vrnitev v najine najlepše čase ustvarjalnosti, na žalost ne bo. In tudi zato mi je zelo zelo hudo. Hudo pa mi je tudi zato, ker me danes sprašujejo ljudje, ki bi po svojem statusu tega ne smeli spraševati. Namreč, kdo sploh je Taras. Saj si se ti, ne duh tvojega dela, v zadnjih sedemnajstih letih popolnoma izbrisal iz naše kulturne zavesti. Tudi ta kulturna in siceršnja oblast ravna tako, kot je prejšnja kdor ni njen, ga ni.

Ne ve se več, da si ti dejanski spiritus agens in najodločilnejši mož slovenske kulturne prenove iz spon ideologij, ki so bile značilne za preteklost. To vsebinsko in reformatorsko vlogo si uveljavljal desetletja skozi Mladinsko revijo, Besedo, Revijo 57, Perspektive, Probleme in na začetku tudi v Novi Reviji, dokler ni sestopila v restavracijo ideološke preteklosti. Očital si ji gentilizem, nacionalističnost, kulturništvo, ipd. Vse to si delal v stalnem tveganju in spopadu z vladajočo partijsko doktrino. Seveda se to v času od 1952 do 1972 ni nagrajevalo, temveč so bile neprestano na delu sankcije, ki smo jih pač zaradi zvestobe izročilu prvi generaciji partizanskih umetnikov, ki so presedeli zaporne kazni, nosili vsi. Vse dotlej, dokler ni oblast priznala avtonomne vloge kulture in dokler se ni dovolj zgodaj zgodilo, da so pri tedanji oblasti uživali ugled samo še oporečniki, ne njeni podrepniki.

Poglavitni arhitekt tega dogajanja si bil ti, Taras Kermauner. Naslednja generacija je sprejela apel pohod skozi institucije, ker se je nasprotnik skrival tukaj, ne pa na formalnih ravneh oblasti, in to vlogo je tedanja oblast priznala za legalno. In tukaj smo sodelovali tudi mi. In seveda tudi ti, Taras.

Razšel si se z Novo revijo, kmalu sem ti sledil tudi jaz. Zaradi časov, ko se je vlamljalo skozi vrata tedanje oblasti, tedaj, ko jih je Kučan že odpiral. Najbolj evidentna poza teh kulturniških zmagovalcev pa je bila tista, ko se je začelo iskati sovražnika, ko tega dejansko ni bilo več. Le zato, da bi bila še bolj bleščeča zmaga te stare-nove kulturniške elite, ki od tega živi še dandanes. Oba, predvsem pa ti, sva imela hude izkušnje z zmagovalci leta 1945, ki jih je odlikovala samopašnost, brezčutnost, napihnjenost, neskončno popolnoma nerefelektirano samoljubje, in zato si se ti, pozneje pa tudi jaz, poslovil od teh novodobnih kulturniških "nonstop" zmagovalcev. Ti si šel v osamo za več kot desetletje, jaz pa skozi nekakšno kulturno politiko - kot obliž za izgubljeno tovarišijo. Pred kratkim si se vrnil na to sceno in bil sem srečen, ker sem v tem videl razlog za umetniško ustvarjalnost, ker sem imel v tem brata. Ta iluzija se je prehitro končala, stvari se vračajo nazaj na stari tir, kar je navsezadnje prav, saj ni mogoče, da bi ti, Taras, ne končal svojega poslanstva. Ta pravičnost življenja mi je edina tolažba. Taras, vem, da se boš imel dobro!