Zakon o varstvu dediščine nikakor ne preprečuje zbiranja, še posebno ne starih vojaških predmetov, kot to napačno navaja novinar, temveč le prinaša več reda. Zbiranje je pomembno pri razvijanju zavesti javnosti o dediščini. Zakon je usmerjen na preprečevanje protipravnega izkopavanja oziroma odnašanja gradiva iz najdišč in izvoza arheoloških najdb v tujino. V preteklosti zelo razširjeno prilaščanje predmetov, ki so per se last države, je nepopravljivo poškodovalo številna najdišča, tudi bojišča in celo posmrtne ostanke vojakov. Brez podatkov o okoliščinah najdb je okrnjena zgodovinska pričevalnost prostora. Zato lahko raziskovanje takih najdišč poteka le pod vodstvom arheologa in s soglasjem ministrstva za kulturo.

135. člen novega zakona (tako imenovana abolicija) omogoča prijavo arheoloških najdb, za katere hranitelji nimajo potrdila o izvoru. Prejšnji zakon (tako kot tudi vsi zakoni po letu 1945) je že vseboval normo, da so predmeti z domnevo dediščine, ki jih kdo najde na površju, pod njim ali v vodi, last države, vendar ni vseboval definicije arheoloških najdb. Zato abolicija ni potrebna za hranitelje vojaške opreme in orožja, saj se pred prejetjem novega zakona niso nedvoumno šteli za arheološke najdbe.

Namen abolicije je ureditev statusa "zasebnih" arheoloških zbirk, v ožjem pomenu (iz tako imenovanih arheoloških obdobij) pa tudi evidentiranje predmetov, ki so bili pridobljeni z dedovanjem ali kako drugače. Pobuda naslavlja še naključne najditelje, ki doslej o arheoloških najdbah niso obvestili pristojnih. Abolicija omogoča finančno nadomestilo dosedanjim hranjenjem za najdbe, ki bi jih javni muzeji prevzeli v svoje zbirke, preostalo gradivo pa bi ostalo še naprej posestnikom. Rok za prijavo se izteče s 1. marca 2009.

Novinar v članku zmotno navaja, da je razstreljevanje neeksplodiranih sredstev (NUS) nedopustno, ker gre za uničevanje dediščine. V tem primeru je varnost ljudi in premoženja, za katero skrbi civilna zaščita, pomembnejša od varstva serijsko izdelanih predmetov.

Novi zakon še bolj določno kot prejšnji nalaga trgovcem z dediščino, da vodijo evidenco nabave in prodaje. Namen evidence je omogočiti sledljivost in prepričati nedovoljeno trgovanje z najdbami in druga kazniva dejanja (ponarejanje, tatvine, kraje) v zvezi z dediščino. Ne nazadnje je takšna evidenca koristna za prodajalce in kupce, saj jim daje določeno varnost, ko lahko vstopajo v tovrstne posle.