Odpadki in desnica

Pred davnimi leti je vlada socialista Bettina Craxija zmrcvarila »scalo mobile«, mehanizem, s katerim so se delavske plače dvigale vzporedno z inflacijo. Leta 1996 je prva levosredinska vlada Romana Prodija z dvema finančnima manevroma popolnoma oskubila delavstvo, vendar je deželo pripeljala v območje evra in tako preprečila, da bi Italija zdrsnila v prepad, ki je pred tem pogoltnil Argentino.
Potem pa je prišla mocarela. Prvi italijanski politik, ki se je zgrozil nad dejstvom, da so Američani ustavili uvoz prelestno sočne mocarele iz bivoljega mleka, je bil zdajšnji premier. Berlusconi ni napadel Američanov, ne Japoncev in tudi osovraženih Kitajcev ne, ki so drug za drugim ustavili uvoz mocarele, v kateri so odkrili prisotnost dioksina. Za Berlusconija je bila zadeva estetskega pomena, šla mu je na živce, podobno kot ga moti prhljaj na ramenih suknjičev njegovih sogovornikov ali pa zadah po česnu njegovih sodelavcev. Okoli izboljšanja oskrunjene podobe Italije je Berlusconi napletel svojo volilno kampanjo in na volitvah zmagal.

V Bruslju so mocarelo razumeli kot simptom. Evropska unija že dolgo ve, da je Italija, poleg Grčije in Velike Britanije, ekološka katastrofa. Kljub deklarirani politiki varstva okolja in relativno močni zeleni stranki Italija zaostaja v tehnologiji za nadziranje onesnaževanja, v vključevanju elementov varovanja okolja v načrte za industrijski razvoj ter v vpeljevanju sistematičnega nadzora nad ozemljem. Varstvo okolja seveda ni edino področje, za katero Italija nima ne načrtov ne strategije. »La bella figura« in improvizacija sta sestavini mediteranske mentalitete, ki se upira hladni in predalčkarski tektonski miselnosti.

V Evropski uniji so se škandala z mocarelo razveselili. Pa ne zato, ker ne bi marali sira, ki ima za Italijo skorajda mitološki pomen, temveč zato, ker je mocarela ponudila vzvod do veliko večjega italijanskega problema: divjega zahoda dobičkonosnega prometa z industrijskimi odpadki in nezakonitimi odlagališči na območju Neaplja, zibelke mocarele iz bivoljega mleka.
Ker ima EU pristojnost za nadzor kakovosti vseh proizvodov, ki krožijo po evropskem trgu, je od Italije zahtevala, da s svojo okuženo mocarelo preneha ogrožati zdravje drugih Evropejcev. Z močnimi indici, da dioksin v mleku izvira iz s toksičnimi odpadki okužene zemlje, po kateri se pasejo bivoli, je Bruselj od Rima najprej zahteval seznam vseh (nezakonitih in zakonitih) odlagališč odpadkov, začel preverjati stanje v smetarski industriji ter zahteval »račune« za – z evropskimi sredstvi – nikoli zgrajene sežigalnice.

Seveda z opisanim nikakor nočem trditi, da je bil škandal z okuženo mocarelo edini vzrok za to, da se je desna vlada dolgoletnih italijanskih anomalij lotila odločno in s trdo roko. Toda če revolucija mora biti in če so odpadki postali pristojnost desnice, potem ne ostane drugega kot upanje, da bo, tudi zaradi mocarele, novi italijanski režim nekoliko mehkejši, kot se zdaj kaže.