Raztrgani svet in premikanje pogledov

"Sploščenost" bivanja

Mobilec je, kot pove naslov igre, že samo po sebi sodobno besedilo. Avtor v njem skorajda ukine neposredni dramski dialog in glavnino dogajanja prenese v območje digitalne komunikacije. Do dejanskega, fizičnega soočenja med vsemi štirimi nastopajočimi dramskimi osebami pa pride šele zaradi terorističnega napada na letališče, ki ga da je ironija usode še večja prav tako sproži mobilni telefon. Belbel torej v svoji drami iz leta 2005 hkrati prikazuje dve ravni dramatičnosti sodobnega sveta. Prva je realna grožnja terorizma, v kateri se groza in strah, ne pa več ljubezen, razkrijeta kot poslednji sredstvi, ki samozadostnemu posamezniku omogočata ne le uzreti, temveč tudi iskati in čutiti bližino drugega. Drugo raven Belbelove dramske zgodbe pa predstavlja dilema o prevrednotenju samega dramskega sveta, iz katerega izginja dialog in ki nezadržno razpada v niz monoloških matric.

Omenjeni dramski model ponuja odlično izhodišče za igralske kreacije, ki ga je ob Gregorju Grudnu kot razpetemu mladeniču Janu zlasti trio žensk iz ansambla MGL uspel dobro izkoristiti. Najbolj imenitna je Jožica Avbelj, zapuščena žena in strta mati, ki breme nerazrešenih odnosov z moškimi prenaša na svojo histerično, a v izvedbi Mojce Funkl simpatično odigrano hčer Roso. Na začetku je Avbljeva osupljiva v svoji navidezni nemoči in brbljavi zazrtosti vase, izza katere hkrati spretno namiguje na premišljeno in skrajno egoistično igro usmiljenja vredne žrtve. Ko postane dejanska žrtev napada, se njena vloga zaobrne: vidno pridobiva izgubljeno samozavest, telo se iz ukrčenosti začenja mehčati, njen zven postaja milejši, bolj odprt ljubezni kot uzrtju drugega, ki biva ob njej. Na drugi strani svojo karakterno formulo v obratni smeri, a vendar s skoraj enako uspešnim izidom, izpelje Bernarda Oman kot poslovna ženska Claudia, ki svojo samozavest, že kar napuh, gradi na rasti podedovanega kapitala, a se njen svet po usodni eksploziji začenja sesuvati vase, čemur igralka dosledno sledi z menjavo gestikulativnih in verbalnih sredstev.

Precej manj hvaležna kot za igralce je omenjena Belbelova dramska struktura za režiserja, saj mora na odru tematizirati manko dramatičnosti, ki je vpisano v samo besedilo. V tem pogledu je treba Borisu Ostanu, ki se je prvič znašel v vlogi režiserja, čestitati. S pomočjo premišljene scenske zasnove Petre Veber, ki zapira zaodrje in tako plošči meje sveta (celo ljubezenski prizor se odvije zgolj na površini kot rahlo zastrta slika), je nakazal dvodimenzionalnost bivanja sodobnega človeka, ki kot nakazujejo simbolni predmeti na odru vendarle in ves čas neutrudno išče tretjo razsežnost. Na besedilo ni preveč forsirano nanašal novih sporočil in pomenov, a ga je v drugem delu preveč ekstenziviral, zaradi česar se začetni tempo uprizoritve izgublja, da Mobilec pusti pretirani priokus nedoločenosti, neopredeljenosti, odprtosti konca.

Zahteva po odločitvi

V nasprotju z Mobilcem veljajo Raztrganci za žanrsko tako rekoč preživeto formo partizanske dramske agitke, bolj kot karakterizacija posameznih oseb v najbolj znani drami Mateja Bora stopa v ospredje apologija določene ideje. Sebastijan Horvat pa velja za znanega režiserja, ki je na slovenskem odru že nekajkrat poskusil prevrednotiti slovensko dramsko, tudi širšo literarno zgodovino. Enako s podnaslovom Učenci in učitelji ob premieri Raztrgancev napoveduje tudi tokrat. Zato je toliko bolj presenetljivo, da na odru Cankarjevega doma v koprodukciji E.P.I. Centra in Mestnega gledališča Ptuj v letu 2007 gledamo sicer tekstovno okrajšano in dramsko shematizirano, a idejno, igralsko in mizanscensko tako rekoč dosledno realistično uprizoritev. Horvat svojo realistično uprizoritveno težnjo poudari že na začetku, in sicer s predvajanjem izvlečkov iz dokumentarca o napadu na Jugoslavijo, njegovi režijski zasnovi pa sledijo tudi igralci na odru (Gojmir Lešnjak - Gojc kot odločen in zaveden slovenski kmet Rutar, Nataša Matjašec v vlogi bogaboječe in zmedene matere Rutarice, Tjaša Železnik kot zvesta partizanska sodelavka, Aljoša Ternovšek v vlogi preračunljivega in pokvarjenega izdajalca Ferleža, Primož Pirnat kot Dr. Mrož in drugi). Skrajna točka tega realizma je sklepni odrski boj med partizani in okupatorji, med katerim ne manjka pokov in iskrenja kot v najbolj znanih partizanskih filmih, čemur je sicer pri uprizarjanju svojega dela nasprotoval celo avtor besedila.

Gledalec se zato ves čas uprizoritve sprašuje, čemu Raztrganci v današnjem času. A če se na prvi pogled zdi, kot da Horvat le nostalgično obnavlja ideje pretekle zgodovine in igre naše mladosti, v uprizoritev vplete nekaj pomembnih prvin, ki spremenijo potek gledanja. Prvič, scenerija Petre Veber izgublja stene, ki prostor zapirajo in ga fizično določajo na prizorišču so bolj ali manj le še obrisi stavb in vrata, ki vodijo v vse smeri, s čimer drami odvzema prostorsko in kronološko zamejenost ter opredeljenost. Drugič, v poskusu prevrednotenja zgodovine ne obležijo le Nemci, temveč na koncu še bolj strašljivo, kajti ne ve se, od kod, zakaj in pod čigavo puško - padejo tudi vneti zagovorniki slovenstva in svobode, kar odpira pomembno vprašanje o stanju narodne zavesti in osvobojenosti posameznika v času sodobne vladavine kapitala. In tretjič, ko režiser med gledalce domiselno postavi še partizanski pevski zbor, ki zapoje nekatere "partizanske uspešnice" iz naše povojne zgodovine, na najbolj provokativen način od gledalcev našega časa neizprosno terja opredelitev ne le do partizanstva in njegove ideologije, temveč tudi odločitev o vlogi, moči in ideologiji sodobnega gledališča.