Kaj je povzročilo tako divergentno rast donosov? Glede donosa italijanskih obveznic je očitno, da so sledile splošni dinamiki zniževanja donosov po pomiritvi finančnih trgov. Donos italijanskih obveznic je julija letos nihal, vendar pod ravnjo iz konca junija. Nato pa se je po izjavi guvernerja ECB Maria Draghija 26. julija letos na finančni konferenci v Londonu, da bo ECB z vsemi sredstvi zaščitila evro, začel trend strmega upadanja donosa, ki se je še okrepil po 12. septembra, ko je ECB napovedala konkretne ukrepe. Donosi slovenskih obveznic temu trendu vse do sredine avgusta niso sledili, pa tudi kasneje so mu sledili po nižji dinamiki.

Razloge za to je najverjetneje treba iskati predvsem pri politikih. Za prvi "vzpon" zahtevanega donosa je očitno kriva izjava predsednika vlade, ki je 27. junija v izjavi za Radio Ognjišče povedal, da nas čaka "grški scenarij, če bomo s čakanjem na dvotretjinsko večino morali odlašati do leta 2015". To izjavo je v ponedeljek 2. julija povzel vplivni Financial Times. Takoj zatem je donos na slovenske obveznice poletel v nebo - vse do 6,89 odstotka. Naslednji teden je na srečanju finančnih ministrov Janez Šušteršič te izjave premierja označil kot "preveč iskreno" in "nespretno" komunikacijo. Predsednik evro skupine Jean-Claude Juncker je po koncu zasedanja finančnih ministrov z izjavo, da slovenska vlada ne namerava zaprositi za pomoč, očitno pomiril finančne trge, saj je začel donos na slovenske obveznice spet upadati.

Toda trgi so zaradi vsega tega postali izjemno nervozni. V začetku avgusta sta Moody's in Standard & Poor's znižala boniteto Sloveniji na dve stopnji pred statusom "junk", kar je spet močno dvignilo donose na slovenske obveznice (na 7,45 odstotka). Po vrhu 13. avgusta je donos slovenskih obveznic spet začel upadati, nekoliko ga je vznemirila le izjava predsednika vlade v intervju za Planet Siol, da nam "oktobra grozi nelikvidnost, če nam ne bo uspelo prodati obveznic".

Ključno pri vsem tem je to, kar tako očitno sledi iz slike - slovenski donosi so se močno povzpeli in odlepili od italijanskih zaradi nespretne politične komunikacije. Slovenija se je, z drugimi besedami, sama pripeljala na rob likvidnosti, ker so politiki vznemirili finančne trge, zaradi česar je cena novega zadolževanja postala prohibitivno visoka. To pa seveda pomeni ne le, da bi ob manj komunikacijsko nespretnih politikih Slovenija lahko že prej izdala nove obveznice, ampak tudi, da bi se lahko zadolžila po bistveno nižji ceni - blizu italijanske cene, kar je vsaj okoli 1,5 odstotne točke nižje od cene, dosežene včeraj.

Politično odgovornost nosijo vse parlamentarne stranke, ki niso bile sposobne doseči dogovora glede ključnih ukrepov za izhod iz krize. Toda glavnino odgovornosti za to višjo ceno zadolževanja nosi vlada oziroma njen predsednik. Zaradi nespretne komunikacije in še bolj zaradi napačnega strateškega pristopa. Če je bilo vse od začetka jasno, da opozicija ne bo podprla vpisa fiskalnega pravila v ustavo, tega vprašanja sploh ni imelo smisla odpirati ter vznemirjati finančnih trgov. Vlada bi morala narediti bypass in denimo napovedati, da bo proračun za leti 2013 in 2014 pripravila v skladu s fiskalnim pravilom. S tem bi se izognila neskončnim političnim prepirom z opozicijo, hkrati pa tudi nevarnosti referenduma proti zakonu o fiskalnem pravilu. Vladi tega, da se drži fiskalnega pravila, nihče ne more preprečiti, saj je fiskalno pravilo le način, kako vlada usklajuje proračunske odhodke s prihodki.