Čeferin s sodelavci v izvršnem odboru je pod hudim pritiskom, saj je bil Stojanović njegov veliki projekt. Logika in tudi nogometna higiena je naslednja. Če bi odšel Stojanović, mora tudi Čeferin s falango podpredsednikov in članov izvršnega odbora, ker so najprej z rušenjem prejšnjega selektorja Matjaža Keka, nato pa lobiranjem in dvigovanjem rok za Stojanovića naredili napako, za katero morajo prevzeti tudi odgovornost. A glede na stanje morale in duha v slovenski družbi je za kaj takšnega malo možnosti, ampak bodo volkovom prej vrgli Stojanovića, ki še zdaleč ni edini krivec.

Porazi so sestavni del športa, a razlog za ukrepanje mora biti tisto, kar Slovenija (ne) kaže na igrišču. Poraz v Tirani je le posledica in skupek vsega, kar počnejo s slovensko reprezentanco v zadnjem letu dni. Selektorski čevlji so za Stojanovića preveliki. Imel je dovolj časa, da bi reprezentanco oblikoval po svojem okusu in jo pripravil na začetek kvalifikacij. Iz tekme v tekmo je preizkušal novosti in iskal rešitve, a ostal ujetnik strahov in pomanjkanja poguma. V nogometu se vse zgodi z razlogom, zato je nesmiselno tarnanje o enajstmetrovki v Oslu in izgubljeni točki v 94. minuti, o nedosojenem kazenskem strelu v Tirani. Slovenija je neuspešna, ker enostavno nima prepoznavne igre, medtem ko pri najboljših ni naključje, da zmagujejo s (srečnimi) goli v zadnji minuti.

Slovensko strokovno vodstvo sicer natančno ve, kje je ključni problem. Igra zadnjih dveh vezistov (na tem mestu je selektor celo sam igral v 15 let dolgi profesionalni karieri), kjer se razdira igra nasprotnika in gradi slovenska. Po odhodu Roberta Korena je imel na vsaki tekmi novega igralca v tej vlogi, a v letu dni ni našel prave rešitve, morda tudi zato, ker je baza igralcev preskromna. Nobena tragedija ni izgubiti tekme, če ima reprezentanca prepoznavno igro, ker bo na naslednji zmagala. A slovenska igra je slaba, nepovezana in brez prihodnosti. Igralski kader je skoraj enak tistemu, ki je pred dvema letoma nastopil na svetovnem prvenstvu, a daje precej manj, kot je že pokazal, nihče pa ne zna odgovoriti na vprašanje, zakaj se to dogaja. Z vsakim neuspehom je padala tudi samozavest. Za nameček je z vabili nekaterim že pozabljenim in novim obrazom razvrednoten kult reprezentance.

Spremembe so nujne, a morajo biti premišljene, da bodo rešitve boljše. Lahko se poskuša s sedanjim selektorjem v upanju, da naredi čudežni preobrat, lahko začne graditi ekipo za kvalifikacije za evropsko prvenstvo 2016, a ker Stojanović doslej ni potrdil, da bo reprezentančni voz povlekel na pota stare slave, je logična menjava. Idealna rešitev bi bil Srečko Katanec, a sedanje vodstvo NZS ga je v širokem loku obšlo že ob zadnji izbiri selektorja, saj ga nihče sploh ni vprašal, ali bi se vrnil na slovensko klop. Glede na avtoriteto, ki jo ima, bi lahko dvignil celo sedanjo zasedbo, saj je na voljo še 18 točk.

Ne gre le za prihodnost članske reprezentance, ampak slovenskega nogometa nasploh. Novi obrazi, ki so s prihodom Čeferina za predsednika dobili vpliv, službo ali honorarno zaposlitev na Brnčičevi v Ljubljani, kjer trenutno domuje NZS, niso poskrbeli za večjo kredibilnost organizacije, ampak so jo odtujili od baze. Za nameček so še sprti z edinim kredibilnim klubom v državi - Mariborom. Nogomet vrnite nogometašem.