A če je še junija lani menil, da lahko ljudstvo vlado, ki je izgubila zaupanje, prisili v slovo, se mu danes zdi povsem normalno, da vlada v takšnih časih nima prav velikega zaupanja. Tako državljani kot gospodarstvo so se težkih časov zavedali, preden je Janez Šušteršič prišel na čelo finančnega ministrstva, in ljudje ne gojijo nezaupanja do časov, v katerih smo, nezaupanje gojijo do vlade, ki naj bi jih skozi te težke čase popeljala. Prepričanje, da je nezaupanje razumljivo zaradi težkih časov, je pokroviteljsko in arogantno.

Mnenje o odgovornosti vlade do ljudstva ni edino mnenje, ki ga je Šušteršič spremenil, odkar se je iz strokovnjaka prelevil v politika. Da se, odkar je minister, sam pojavlja na drugi strani kot strokovnjaki, ga sicer moti. V dokaz, da je tudi sam strokovnjak, navaja svoje pretekle prispevke, vendar današnje prebiranje razprav Janeza Šušteršiča kot ekonomista ne pomaga k razumevanju Janeza Šušteršiča kot ministra. Ravno nasprotno. Davek na bilančno vsoto bank, s katero je njegov predhodnik Križanič želel spodbuditi kreditno aktivnost bank, je Šušteršič takrat pospremil s pojasnilom, da je to tako, "kot če bi nekomu rekli, naj stopi deset korakov nazaj, ker mu bomo potem pomagali narediti dva naprej". Danes Šušteršič v tem istem Križaničevem zakonu pogoje za banke, ki ne kreditirajo, še zaostruje. Šušteršič je po lastnih kriterijih (in to ne v pozitivnem smislu) Križaniča že zdavnaj presegel. Nazadnje je ustanovil slabo banko, ki ji je pred leti sicer močno nasprotoval, hkrati pa tem istim bankam, ki jih bo država reševala na račun davkoplačevalcev, naložil plačilo davka na domala vse finančne storitve. Sam zatrjuje, da bo s tem tudi finančna industrija prispevala k sanaciji bančnega sistema, čeprav je jasno, da bodo končni strošek novega davka nosili uporabniki storitev, torej davkoplačevalci.

Tudi samega sebe je minister Šušteršič presegel z izjavo, s katero je pospremil zadnjo napoved dviga davka na dodano vrednost za določene dobrine in storitve, med drugim tudi za komunalne storitve: "S tem tudi gospodinjstva nekaj prispevajo k reševanju krize." Kdo, če ne gospodinjstva, pa naj bi sicer reševal krizo? Pa ne gre le za zmanjšanje prejemkov upokojencev, zmanjševanje socialnih transferjev, odpuščanja v javnem sektorju... Ko je država z zakonom o uravnoteženju javnih financ znižala obremenitev zdravstvene blagajne in to prenesla na zavarovalnice, so te dodatno obremenitev nemudoma prenesle na zavarovance. Ko je država zmanjšala sredstva univerzam, so študentje začeli prejemati položnice, da se Šušteršič in celotna vlada norčujejo iz socialnih stisk vedno večjega dela populacije, pa dokazujejo s tem, ko so trošarine na gorivo očitno zaradi prazne blagajne tik pred kurilno sezono zvišali na rekordne ravni.

Vladni ukrepi za javnofinančno konsolidacijo jasno kažejo, da je proračun v krizi, a pravično (če mu je ta pojem sploh blizu) od ministra bi bilo, da nalije čistega vina. Trditve v stilu "S kriznim davkom na nepremičnine nikoli nismo načrtovali dodatnih 160 milijonov evrov proračunskih prilivov", s katerimi demantira lastne navedbe iz letošnjega maja "Ocena je, da bo letni prihodek proračuna Republike Slovenije ob teh davčnih stopnjah znašal čez 160 milijonov evrov", kažejo, da je vino, ki ga naliva Šušteršič, preveč motno, da bi še bilo pitno.

Če je velik del javnosti Janeza Šušteršiča ob predstavitvi aktualne ministrske ekipe videl kot človeka, ki naj bi tej vladi dal strokovni pečat, je danes velik del javnosti razočaran. Ta mu ne bo dovolil, da bi si tudi kdaj po odhodu s političnega parketa nazaj v akademske vode pripenjal zasluge za morebitni uspeh javnofinančne konsolidacije, saj to kljub vztrajanju pri nasprotovanju dviga davka na dodano vrednost v celoti izvaja na plečih davkoplačevalcev. Le na videz manj očitno je.