Zakon o policiji zna najbrž na pamet, saj je med drugim vodil skupino, ki je leta 1998 pisala prvo različico zakona o policiji. V rokah ima tudi mnenje ustavnega sodišča in pravno mnenje iz leta 2001. Zagotovo je prepričan, da imajo njegove izjave (in delovanje) trdne temelje, saj bi ministrski stolček sicer postavil na kocko. Zanimivo pa je, da se s svojo predhodnico, ki mu očita preveč vsemogočno razumevanje ministrske funkcije, tako očitno razhajata v videnju vloge ministra. Očitno tudi policijska pravila igre dopuščajo različne interpretacije.

Da bi od Gorenaka kot miličnika pričakovali, da se bo glede pooblastil prostovoljno samoomejeval, bi bilo utopično. Miličnik želi učinkovitost in rezultat, drugo so nianse. Na delu levice se šušlja, da ga je moral nekdanji notranji minister Bandelj na trdo prepričati, da se je ob sodelovanju pri pisanju prvega zakona o policiji leta 1998 na koncu le strinjal, da naj bo policija le organ v sestavi ministrstva in da notranji minister ne bo več bedel nad odredbami za tajne ukrepe. Gorenak ta namigovanja ostro zanika. Je pa pri predlogu nove policijske zakonodaje, ki jo je vlada že poslala v državni zbor, nakazal, da samoomejevanju ni naklonjen. Najbolj sporne določbe v predlagani novi zakonodaji so bile - menda predvsem po zaslugi Državljanske liste - na koncu omiljene, po prvi različici predloga pa bi minister denimo brez kakršne koli varovalke vladi predlagal in z njenim odobravanjem nastavil generalnega direktorja policije in nevarno ukinil samostojnost nacionalnega preiskovalnega urada.

Gorenak pa ni (bil) samo miličnik, ampak je tudi politik. Javnost si danes želi predvsem učinkovito policijo, sploh ko govorimo o preiskovanju najhujših oblik gospodarskega kriminala. Njegove zadnje izjave so mu v povezavi s hišnimi preiskavami pri predsedniku največje opozicijske stranke pri zvestem delu privržencev zagotovo utrdile ugled. "Bravo, Vinko. Tako se dela!" najbrž ploska vsak, ki se vsako jutro prebuja v rumeno sonce na modrem nebu. Pri drugem delu javnosti, ki mu megla dvoma še vedno zastira pogled na idealno vremensko napoved, takšne izjave vzbujajo nezaupanje. Nezaupanje v policijo, od katere javnost pričakuje, da bo neselektivno pometla s krivci (tistimi, ki so si pomagali s skokom onkraj zakona) za klavrno gospodarsko stanje države in s tem hkrati zmanjšala tudi še nepotešene apetite po mlaskanju preostalega plena.

Če bo Gorenak tovrstne izjave in delovanje nadaljeval, bo politiku v sebi nehote naredil medvedjo uslugo. Njegove izjave bodo namreč postale alibi za vse gospodarstvenike in politike nasprotnih političnih opcij, ki se bodo znašli v policijskih preiskavah. Sleherno preiskavo - tudi če povsem upravičeno - bodo lahko pripisali politični gonji in si vsaj glede moralne in politične odgovornosti kupili čas do morebitnega sodnega epiloga in se razglasili za mučenike. Policija bo po tem scenariju v očeh javnosti po eni strani izgubljala verodostojnost, po drugi strani pa ji bo minister vzel tudi vse zasluge in slavo ob drugih triumfalnih preiskavah in ovadbah, ki bodo pripisane predvsem njemu. In celo miličnik Vinko ne bo navdušen nad politikom Gorenakom.