Četrtek: v napadu oborožene skupine na zapor v Tikritu je bilo ubitih najmanj trinajst ljudi, devetdeset zapornikov je pobegnilo. Sreda: dva vojaka ubita v napadu severno od mesta Hila. Torek: vojak ubit zahodno od Bagdada, trije varnostniki v Diali, bomba ubila študenta v Faludži. Ponedeljek: štirje otroci ubiti ob začetku šolskega leta v eksploziji bombe v šoli v provinci Anbar. Če bi šli še kakšen teden, dva nazaj, bi našli novico, da je bilo v enem dnevu v napadih po vsej državi ubitih več kot sto ljudi, največ v vsem letu, podpredsednika države na begu pa so isti dan v oblastnem boju med šiiti in suniti obsodili na smrt.

Devet mesecev prej so iz Iraka odšli zadnji ameriški vojaki, vojna se je za koalicijo voljnih končala. »Za seboj puščamo suvereno, stabilno in samozadostno državo,« je komentiral predsednik Barack Obama in izrekel zahvalo vojski. Le nekoliko bolj previden je bil od svojega predhodnika, ko je dodal, da »Irak še ni popolna država«.

Velja si zapomniti, kajti kljub razlikam med državama bo približno tako, če ne huje videti Afganistan ob umiku zadnjih ameriških in drugih koalicijskih vojakov konec leta 2014 in po njem. V teh dneh so ZDA tam po uradnem štetju zabeležile svojo dvatisočo vojaško smrtno žrtev, ki so v zadnjih treh letih skokovito narasle, posebej ko je Obamovemu povečanju števila vojakov sledil povečan upor talibanov. Pred nekaj tedni je Nato ustavil večino skupnih operacij pripadnikov svojih sil Isafa in afganistanske policije ter vojske zaradi napadov, ki so jih pripadniki slednjih letos izpeljali na Natove vojake. Na tiste, ki so na papirju njihovi zavezniki in jih usposabljajo za popoln prevzem odgovornosti za varnost v državi. Na svoje »mentorje« torej. Lani je pripadnik afganistanskega letalstva na letališču v Kabulu denimo ustrelil osem ameriških inštruktorjev. Njegov brat je kasneje za Newsweek pojasnil: »Saj veste, kaj se dogaja v državi. To je storil za Afganistan!« Neki drugi afganistanski vojak je po poročanju revije rekel, da »v srcu čutim, da bi najraje izpraznil saržer v njihove prsi«, misleč na Američane, ki ga usposabljajo. Število takšnih napadov je poraslo za tretjino in rojevajo začaran krog sumničavosti in nezaupanja obeh strani. Toliko o »osvojitvi src in glav Afganistancev«, kot se glasi priljubljeno reklo Zahoda.

Najdlje trajajoča ameriška vojna niti v ZDA nima podpore, saj se za takojšen umik zavzemajo tri petine vprašanih. Obenem ni vredna niti enega verodostojnega protesta in za zdaj niti poštenega predvolilnega prepira. Mitt Romney je prvi republikanski predsedniški kandidat po letu 1952, ki v svojem govoru na konvenciji stranke ni omenil vojne. Zaradi tega so ga napadali tudi z desne. Čeprav Obamov pristop v Afganistanu uradno kritizira, ker se v predvolilni tekmi taktično ne spodobi, da bi se z njim v čemer koli strinjal, pa je bil tiho, ker v resnici razmišlja enako: tudi on podpira ameriški vojaški umik iz države leta 2014.

Pot do tja je torej ne glede na izid predsedniških volitev tlakovana tako politično kot javnomnenjsko, enako kot je bila (leto gor ali dol) iraška tlakovana še pred koncem predsedniških volitev 2008. Problem ni v tem, to bo javnost kvečjemu pozdravila. Problem je v priznanju realnosti. Če je soditi po Iraku, bo umik v naslednjih dveh letih počasi zapakiran v javnomnenjsko podobo uspešne, trinajst let dolge operacije, ki se bo končala s »suvereno, stabilno in samozadostno državo«. Ne le da je takšen verjeten scenarij, ki se že udejanja, krivičen do Afganistana, je tudi izpuščena priložnost za oster samokritičen razmislek, ki bi služil kot omembe vredna lekcija za naslednjič, ko se bo začelo rožljati z orožjem.