To irsko "anekdoto" je povedal nekdanji direktor Irskega filmskega sklada Simon Perry, in sicer na posvetu z naslovom "Trajnostni razvoj slovenske kinematografije", ki ga je Slovenski filmski center priredil v okviru sinoči končanega 15. festivala slovenskega filma v Portorožu. Na tem posvetu so sedeli nekateri slovenski filmski producenti in funkcionarji, ki so si vsaj po tihem želeli, da bi to anekdoto slišal tudi minister za izobraževanje, znanost, kulturo in šport dr. Žiga Turk. Tudi on je bil namreč povabljen na ta posvet, a ni prišel. In če smem pripomniti, je tudi bolje, da ni prišel. Namreč bolje za slovenske filmarje in tudi sam njihov festival.

Res je sicer, da bi minister lahko slišal dobre predloge direktorja Slovenskega filmskega centra Joška Rutarja glede možnosti in načinov črpanja zunajproračunskih virov za domačo filmsko produkcijo - lahko bi jih tudi že prebral, toda na Filmskem centru še niso slišali za njegovo mnenje -, vendar bi filmarjem lahko tudi kaj povedal. Denimo: "Ta irska anekdota se vam verjetno zdi zabavna, toda ali bi lahko imeli ta festival, če v Sloveniji ne bi producirali toliko filmov. Slovenija pač nima takšne vlade, ki bi se v kriznih časih odpovedala kulturi in umetnosti, čeprav je še manjša in morda še revnejša od Irske." Slovenski filmarji bi seveda lahko ugovarjali, da gre na tem posvetu za vprašanje trajnostnega razvoja slovenske kinematografije, ki je vendarle ogrožen, navsezadnje že s poskusi ukinjanja oziroma "krčenja" Slovenskega filmskega centra, razen tega pa vsi filmi, predstavljeni na festivalu, niso nastali s proračunskimi sredstvi.

A vseeno bi imel minister v svojem hipotetičnem govoru deloma prav. Na tem festivalu se je res nabralo toliko filmov, sicer vseh dolžin in zvrsti ter različnih produkcijskih modusov, kot da bi hotel pokazati prav to, kako bogato filmsko bero premore ta dežela. In da ne bi dobili vtisa, da gre temu festivalu res samo za količino, si je selekcija omislila svetovni festivalski "unikum", namreč to, da je v tekmovalni program uvrstila dvakrat več filmov kot v informativnega. To pa zelo vpliva na pogled festivalskega spremljevalca. Temu namreč niti ni bilo treba videti v drugoten, "neprestižni" informativni program uvrščenih filmov, da bi ugotovil, koliko filmov si ni zaslužilo uvrstitve v uradni oziroma tekmovalni program. "Malo je izbranih" je pač bistvo tekmovalnih festivalov. Sicer je bolje, da znova postanejo to, kar so v slovenskem primeru že bili: filmski maraton, ki ga nihče ne preteče do konca. Vsaj letošnjega ni, čeprav se je imenoval 15. festival slovenskega filma. Po sedmih letih Filmskega maratona (1991-1997) in še posebej po 15 letih festivala slovenskega filma bi bil vendar že čas, da ta prireditev ni zmeraj znova videti tako, kot da je nekaj, kar je treba vsako leto znova "iznajti". Tako namreč že meji na neko slovensko anekdoto.