Koliko otrok je že ostalo brez šolske malice in koliko so jih namesto kvalificiranih varušk in vzgojiteljic v vrtcu prevzele babice, sosede in zasebne poklicne, ne pa nujno ustrezno usposobljene varuške, ugotavljamo malodane vsak dan. Seštevek se bo pokazal čez leta. Zdaj nam vbijajo v glavo le, da je vlada s tem kratkoročno prihranila delček proračunskih izdatkov. Da jih bo neka naslednja vlada zato imela krepko več, danes ne šteje. Štejejo in seštevajo se kratkoročni prihranki.

V časih, skozi kakršne gremo, posamične usode ne štejejo. Ne osebne in ne usode posameznih skupin. Ni nam bilo zares mar niti za slovenske tekstilne delavke niti za bosanske zidarje. Ja, kot dobrim ljudem nam jih je bilo iskreno žal, nekaj smo jim nemara celo prispevali (ali pa vsaj dobrodelnim organizacijam), toda na ulice zaradi njih mi drugi državljani, z izjemo nekaj notoričnih nergačev iz prepričanja, nismo šli. Nas še ni zadelo. A nam je bilo hkrati nekako vnaprej jasno, da tudi zaradi nas, ko bomo - zdaj ni več vprašanje, ali bomo - nekega dne prišli na vrsto, ne bo skoraj nihče povzdignil glasu.

Morda še najmanj pa bo kdo opazil, ko bodo lepega dne izginili časopisi in revije ter z njimi dobršen del trafik ter tiskarske in papirne industrije. V državi, v kateri ni nikoli nikogar razen prizadetih skrbelo predatorsko iztrebljanje konkurence na oglasnem trgu in v kateri so vse politične opcije medije razumele kot svojo peto kolono in ne četrto vejo oblasti, ti pač ne morejo računati niti na razumevanje lastnih deležnikov. Za lastnike so v glavnem tako in tako zgolj proizvodni obrat (in to v najboljšem primeru), za podjetja še vedno predrag in vse bolj neučinkovit kanal obveščanja potrošnikov (z nekaj časa še potrebno televizijo vred), za javnost(i) pa anahronistično plačljivo sredstvo družbene komunikacije.

Z razumevanjem dejstva, da televizije (ne samo slovenske) ne bi imele treh četrtin svojih informativnih oddaj, če ne bi bilo zgodb v časopisih, in da na brezplačnih informativnih spletiščih ne bi bilo skoraj ničesar, razen čenč, če ne bi bilo časopisov, ima v dobi navideznega brezplačnega obilja informacij še prenekateri intelektualec nemalo težav. Kako težko je to šele razložiti nekomu, ki je že izgubil službo ali pa si z minimalno plačo ali pokojnino časopisa niti ne more več privoščiti. In zakaj naj bi ga ali jo sploh skrbelo, če bo po vseh drugih podjetjih šlo v stečaj še nekaj časopisno-založniških hiš, brez dela pa ostalo (zgolj) nekaj sto ljudi?

Kot rečeno, vse politične opcije na oblasti so doslej poskušale narediti medije, predvsem javno radiotelevizijo in časnike, sebi prijazne, a samo Janez Janša si jih je poskušal vedno znova podrediti. Tako ali drugače, z večjim ali manjšim uspehom. Tokrat se je težko znebiti vtisa, da ne gre za poskus podreditve, temveč uničenja. Po vseh konjunkturnih in strukturnih udarcih, ki so jih doživeli, in po vseh napakah, ki so jih zagrešili sami, mediji, njihovi lastniki ter poslovna in uredniška vodstva, ne nazadnje tudi novinarji, bi preselitev časnikov iz nižjega v višji razred davka na dodano vrednost veliko časopisov, zlasti pa vse tri največje splošnoinformativne dnevnike, dobesedno dotolkla in porinila v likvidacijo. Proračun na drugi strani zaradi tega ne bi dobil niti desetih milijonov evrov dodatnega priliva (razen morda v prvem letu), ampak bi imele vse tri javne blagajne s tem v naslednjih letih samo stroške in manjše prilive zaradi brezposelnih ter izpadlega dedeveja in prispevkov.

In tako smo spet na začetku. Pri brezglavem aktivizmu s komaj prikritimi ideološkimi cilji, ki v imenu pirotehničnih učinkov, katerim naj bi nasedli "finančni trgi", dobesedno krade prihodnost našim otrokom.